V nedeljo me ne bo doma, zato sem šel danes na predčasne volitve za EU parlament. Moj izbira niti ni važna, rad pa bi zapisal, kaj me je sploh vodilo pri tem. Namreč parole o tem, kako so evroposlanci nekakšni »težkokategorniki« v primerjavi z našimi poslanci in podobno, se me ne dotaknejo pretirano. Prav tako se me ne dotaknejo predvolilna soočenja, kjer se pogovarjajo o povojnih pobojih ali privatizaciji. To so naše domače teme, ki kandidata le predstavijo, kam sodi, kakšen je njegov pedigre. Ampak to že tako ali tako vemo, po stranki, ki ji pripada.
Zakaj sem torej šel volit? Pred časom me je zmotila debata o tem, kaj naj piše v temeljni evropski listini. Ali naj se vanjo vpišejo nekatera dejstva iz zgodovine, temelji na katerih Evropa danes stoji? In večina se jih je odločila, da krščanskih korenin ne bodo omenjali. Da to pač tja ne sodi. Kdor to ve, pač ve, poudarjali pa tega ne bomo! Saj vendar spoštujemo vse, vsi imajo iste pravice in omemba krščanstva bi lahko koga zmotila. To ime zveni tako… konzervativno, fundamentalno, doktrinalno, zatohlo. Kakšen Vatikan bi si lahko lastil zasluge pri pojmu Evrope, ki pa je vendar liberalna, svobodomiselna, odprta.
In zdaj smo tu: če bi evropska sredinsko konzervativna stran imela dovolj poslancev, se to verjetno ne zgodilo. Volilna matematika deluje tudi na tem področju. Jasno, da bodo slovenski evroposlanci delali v našo korist, kjer bo šlo za nacionalni interes, vendar pa se bodo še bolj opredeljevali do nekih splošnih vprašanj, ki z nacionalnim predznakom nimajo nič skupnega. In tam bodo zastopali stališča tistih, ki so jih izvolili. Levih in desnih. Zato sem danes šel predčasno na evropske volitve, ker si želim, da Evropa zastopa tudi moje stališče.

Resnica hitro pokoplje tistega, ki se ji upira. (Ali Ibn Abi Talib)

Resnice, ki so za nas najbolj pomembne, povemo vedno le na pol. (Baltasar Gracián y Morales)

Vedno je najboljša politika govoriti resnico, razen če niste izjemno dober lažnivec. (Jerome Klapka Jerome)

Vse kar terjam od politikov je, da se zadovoljijo s spreminjanjem sveta, ne da bi spremenili resnico. (Jean Paulhan)

Resnica ima več obrazov, laž samo enega! (Georges Schéhadé)

Resnica nima ure. Zato je zanjo je vedno pravi čas, še najbolj takrat, ko se zdi, da so okoliščine najmanj primerne. (Albert Schweitzer)

Zares izreden je sedanji čas, vendar tolmačijo ljudje pogosto stvari po svoje, daleč od resnice. (William Shakespeare)

Nekatere stvari je raztegnil, zvečine pa je govoril resnico. (Mark Twain)

Resnica se počasi jasni, tako kot se počasi dani. (amharski pregovor)

Moder človek v svojih ustih nima dveh jezikov. (danski pregovor)

Resnice, ki so nam najmanj ljube, so tiste, ki zadevajo nas. (kitajski pregovor)

Resnica ne potrebuje veliko besed, laž jih nima nikoli dovolj. (nemški pregovor)

Resnica se ne more nikdar z lažjo poljubiti. (slovenski pregovor)

Ena izmed trditev o teatru se mi je za vedno zapisala v spomin. Namreč, da je gledališče včasih bolj resnično od življenja samega. Ta teza me je spremljala, ko sem igralce spraševal, kako »preklopijo« iz vloge v resnično življenje, režiserje, kako gledajo na določene eksistencialne probleme in podobno. In moram reči, da kolikor paradoksalno ta trditev že zveni, je večinoma resnična…

Zdaj pa k problemu. Pred dnevi sem bil na predstavitvi nove gledališke sezone v ljubljanski Drami, danes v Mestnem gledališču. V Mgl-ju so se potrudili čez vsako mero in nam pripeljali še (skoraj) vse režiserje, ki bodo »pokrili« prihodnjo sezono. Povedali so, da bodo skušali slediti aktualnemu recesijsko obarvanemu vsakdanu, z temami, kot so človečnost, sočutje, dostojanstvo, osamljenost, odtujenost, iskanje smisla, reda, "miru"… Ja zapisano lepo, skoraj idilično. Vendar pa, v eni predstavi bo režiser izpostavil karakterjevo »bolano fantazijo«. V muzikalu, ki bo na meji, (namreč glasbena izvedba bo nekako v punkovski obleki) se režiser sprašuje o »buržoaznem« pogledu na to zvrst gledališča. Molierovega Skopuha bi si režiser želel »uprizoriti kot desničar, kar pa ni (ker levičarji seveda niso skopuhi! op. JB), zato bo imel, kot pravi, nekaj težav, obljublja pa komedijo«. Upam, da razumete kam merim?
Namreč v vsem repertoarju, kot mi je bil predstavljen, nisem zasledil besedila, ki bi navdušilo mene. Podobno, vendar ne tako drastično je bilo v Drami, kjer pa hvala Bogu, nekaj repertoarja sestavljajo klasična gledališka dela. In zdaj se sprašujem, v luči zgornje trditve o resničnosti gledališča, kje sem jaz? Namreč to očitno niso »moje« teme. Povprečen, »buržoazni«, kristjan, predan tradicionalnim vrednotam, družini, bi si tudi v eni izmed institucionalnih gledališč, morda le želel videti predstavo po svoji usmeritvi. Brez deviantne spolnosti, mračnih pobliskov notranjosti razklanih osebnosti. Kot mi zatrjuje kolega, dramski igralec Gregor Čušin, besedila obstajajo. Zakaj torej niso zanimiva za gledališko poklicno srenjo? Ali smo torej katoličani danes izven življenja? Ali izven resničnosti (morda me zdaj sploh ni tu)? Ker to, ponavljam niso moje teme, pa čeprav bi mi jih levo usmejeni gledališčniki radi prodali kot take.
Odgovora ne vem, če pa bi ga, ga tu gotovo ne bi želel zapisati (zaradi higiene).

Mesec junij se je danes začel ali rožnik, kot so mu rekli naši predniki. Beseda sama pove, da v tem mesecu zacvetijo rože. Malo sem pobrskal po svojem foto arhivu in izbral nekaj primerkov, ki so prav iz tega časa.

Vrtnica, kraljica vsakega vrta

Hortenzije, bujne mnogocvetne veseljakinje

Jasmin, opojni duh svežine

Žito, veselje in hvaležnost naših src

To je del leta, ki ga imam zelo rad. Na domačem vrtu lahko globoko vdihneš in zadiši sveže pokošena trava. Na bližnjem polju glave sklanjajo vse bolj polni klasi žita. Okoli se oglašajo ptice in žuželke, skratka vse vrvi od življenja. Le videti ga je treba. Žal imamo oči tolikokrat zaprte, za te drobne dokaze navzočnosti Vsepresegajočega razuma, ki je vse vpel v tako ubran red. In ko se oglasi še glasba, je prizor skoraj popoln. Naša mlada glasbena upa sta danes skupaj z mamico, nastopila na koncertu s humorno bluzovsko melodijo.
In tako sem povezal tri moje elemente meseca rožnika: rože, prekipevajoče življenje in glasbo. Koliko elementov bi izbrali vi?

Pomlad s seboj prinese tudi sveže sadje. Čez zimo smo se glede vitaminov zanašali predvsem na jabolka, zelje in repo (seveda tudi na pomaranče, ampak danes bi rad govoril o domačem). Zadnja leta je tako, da pomlad pride »vedno bolj zgodaj«. Tako so že v začetku leta na voljo jagode, grozdje kot da zori celo leto, tudi češnje pridejo že marca. Seveda smo veseli celoletne ponudbe sadja, ampak… vedno se mi zdi, da temu sadju nekaj manjka.

Pred tednom dni smo bili na birmi na Dolenjskem in na poti nazaj smo se ustavili ob cesti, kjer so ponujali sveže, pravkar utrgane jagode iz bližnjega nasada pod velikim polivinilastim šotorom. Tako vabljive so bile. In še pri nas so zrasle, se pravi ne morejo biti… umetne. Ko sem jih naslednji dan »pomalical« v službi, mojemu razočaranju ni bilo konca. Vodéne, brez pravega okusa, kot tiste na začetku sezone, uvožene odnevemkje. Ni čudno, da človek izgubi rešpekt do »domačega«.
Potem pa sem včeraj utrgal prve jagode iz domačega vrta. Saj veste tiste malo zanikrne, tiste, ki niso ravno za na fotografijo, ker so med njimi tudi majhne, pa tiste nepravilnih oblik. Letos sva jih z očetom presadila, zato so obrodile malo z zamudo. Nič jih nisva gnojila, razen z domačim kompostom. Ampak bilo je vredno počakati. Ko smo prišli v kuhinjo, so sveži plodovi napolnili prostor. Sadeži so dišali. Kdaj ste zadnjič jedli jagode zato, ker so vam zadišale in ne zato, ker so bile tako »lepe«? Danes sem nabral prve domače češnje. Občutek je prav podoben.

Okus je tisti, ki loči. In okus je tisti, ki smo ga v zadnjih letih najbolj izgubili. Zapravili smo ga skupaj z občutkom za primerno. V bitki za več in prej, smo žrtvovali boljše in naravnejše. Zato je tudi razlika tako velika. Čudno da se včasih delamo, da je ne opazimo.