Ena izmed trditev o teatru se mi je za vedno zapisala v spomin. Namreč, da je gledališče včasih bolj resnično od življenja samega. Ta teza me je spremljala, ko sem igralce spraševal, kako »preklopijo« iz vloge v resnično življenje, režiserje, kako gledajo na določene eksistencialne probleme in podobno. In moram reči, da kolikor paradoksalno ta trditev že zveni, je večinoma resnična…

Zdaj pa k problemu. Pred dnevi sem bil na predstavitvi nove gledališke sezone v ljubljanski Drami, danes v Mestnem gledališču. V Mgl-ju so se potrudili čez vsako mero in nam pripeljali še (skoraj) vse režiserje, ki bodo »pokrili« prihodnjo sezono. Povedali so, da bodo skušali slediti aktualnemu recesijsko obarvanemu vsakdanu, z temami, kot so človečnost, sočutje, dostojanstvo, osamljenost, odtujenost, iskanje smisla, reda, "miru"… Ja zapisano lepo, skoraj idilično. Vendar pa, v eni predstavi bo režiser izpostavil karakterjevo »bolano fantazijo«. V muzikalu, ki bo na meji, (namreč glasbena izvedba bo nekako v punkovski obleki) se režiser sprašuje o »buržoaznem« pogledu na to zvrst gledališča. Molierovega Skopuha bi si režiser želel »uprizoriti kot desničar, kar pa ni (ker levičarji seveda niso skopuhi! op. JB), zato bo imel, kot pravi, nekaj težav, obljublja pa komedijo«. Upam, da razumete kam merim?
Namreč v vsem repertoarju, kot mi je bil predstavljen, nisem zasledil besedila, ki bi navdušilo mene. Podobno, vendar ne tako drastično je bilo v Drami, kjer pa hvala Bogu, nekaj repertoarja sestavljajo klasična gledališka dela. In zdaj se sprašujem, v luči zgornje trditve o resničnosti gledališča, kje sem jaz? Namreč to očitno niso »moje« teme. Povprečen, »buržoazni«, kristjan, predan tradicionalnim vrednotam, družini, bi si tudi v eni izmed institucionalnih gledališč, morda le želel videti predstavo po svoji usmeritvi. Brez deviantne spolnosti, mračnih pobliskov notranjosti razklanih osebnosti. Kot mi zatrjuje kolega, dramski igralec Gregor Čušin, besedila obstajajo. Zakaj torej niso zanimiva za gledališko poklicno srenjo? Ali smo torej katoličani danes izven življenja? Ali izven resničnosti (morda me zdaj sploh ni tu)? Ker to, ponavljam niso moje teme, pa čeprav bi mi jih levo usmejeni gledališčniki radi prodali kot take.
Odgovora ne vem, če pa bi ga, ga tu gotovo ne bi želel zapisati (zaradi higiene).