Ljubljana je bila spet v znamenju teka...

Ob prizadevanjih za samooskrbo, smo se odločili, da posejemo pšenico. Na njivici, kjer je spomladi zrasel prvi krompir, smo na jesen posejali pšenico. In pšenička je vzklila.

Ko sem prvič zagledal svežezelene, ravno pognale bilke, se mi je milo storilo. Občutka skoraj ne morem opisati. Je zelo prvinski. Predvidevam, da so se tako počutili naši predniki, ki so še sami skrbeli za samooskrbo. Kar so pridelali, to so imeli. Če je bila letina slaba, so bili lačni, če je bila dobra, so si od prodanega viška lahko kupili tudi kak priboljšek.

Danes, ko smo večinoma izgubili fundamentalni stik z zemljo, so razmere seveda drugačne. Taki projekti so znamenje drugačnosti, posebnosti, odstopanja od ustaljenega obiskovanja trgovskih centrov, kjer ti za ugodno ceno uredijo vse. Pri nas smo trenutno prekinili s to prakso.

Prihodnje leto žanjemo. Domač kruh ima drugačen vonj od kupljenega…

Čas spravila pridelkov je prišel. Kdor je kmetoval, zdaj pobira sadove pridnih rok. Nekaj smo že shranili za čez zimo, nekaj še bomo preden pade prvi sneg.

Pred dnevi sem obral letošnji pridelek pekočih čilijev. Letos sem nasadil tri različne sorte feferonov, nekaj pa sem jih še nakupil na obisku v Istri. Tako sem feferone prvič spreminjal v domačo omako po barvi. Zeleni, oranžni in rdeči feferoni se razlikujejo tudi po tem, koliko pečejo.

V mešalniku se naredi pekoča, kašasta zmes, ki mora nekaj časa odležati v hladnem in suhem prostoru. Najbolje je, da zmesi ne pokrivamo s pokrovčki, ampak da preko napnemo nekaj plasti gaze, da zrak lahko kroži. Ni se treba bati, da bi se čilijeva omaka pokvarila, saj kot konzervans uporabimo sol in kis.

Približno dva meseca naj zmes stoji, potem pa je pripravljena na naslednji korak. Lahko jo uporabimo, takšno kot je, še boljše pa je, če jo prefiltriramo in tekočino, zelo podobno Tabascu, potočimo v majhne stekleničke. Potem pa jo uporabljamo, kolikor pač komu paše.

Prvič letos sem naredil še čilijevo olje. Olupljene stroke česna, čilije, celi poper in vejico rožmarina, sem namočil v oljčno olje. Uporabljam dalmatinsko oljčno olje, ki ga dobim pri preverjenemu ponudniku v Zadru. Olje prav tako, kot čilijevo omako, pustimo stati dva meseca v hladnem in suhem prostoru, da postane nekoliko pekoče z okusom.

In še nekaj iz tiska:

Čiliju pekoč okus daje alkaloid kapsaicin, ki je odgovoren tudi za njegove številne zdravilne lastnosti. Dokazano je, da ima pomembno vlogo pri zdravljenju črevesnih vnetij in da uničuje bakterijo Helicobacter pylori, ki je glavna povzročiteljica peptične razjede želodca in dvanajstnika ter sodeluje pri nastanku želodčnega raka. Poleg tega kapsaicin zavira tudi napredovanje raka prostate, saj uničuje rakave celice, ker širi kapilare po vsem telesu, pa deluje tudi kot afrodiziak. Zaradi svoje ostrine pospešuje presnovo maščob in ogljikovih hidratov, zato je koristen pri shujševalnih dietah. Pomaga pa tudi pri zamašenem nosu, preprečuje sinusitis, pomaga pri glavobolu, migreni in prehladu, znižuje krvni tlak in raven holesterola v krvi ter ščiti pred srčno-žilnimi obolenji.

Nismo izbrali najbolj idealnega vremena za jesensko pospravljanje na otoku. Domačini pravijo, da toliko dežja v oktobru že dolgo ni padlo. Med eno in drugo ploho smo uspeli izpolniti zastavljene načrte, vendar nič več kot to. Celo obvezna košnja je izpadla, saj je trava premokra. To leto je tudi leto polžev, saj lezejo iz vseh odprtin, pred njimi pa ni varna nobena njim užitna rastlina.

Smo pa zato vneto kurili v peči in tam spekli tu odličen kostanj. Na otoku kostanj sicer ne uspeva, kar pomeni, da smo ga prinesli s seboj.

Domačini v tem času lovijo lignje. Kolikor jim pač vreme dopušča. Jadranski lignji so odlični. To niso tisti mali, ki jih lahko kupite na tržnici, ampak tisti veliki, težki tudi kilogram. Poleg tega so začeli z obiranjem oliv, ki pa letos ne kažejo dobro. Preveč vlage v zadnjem mesecu dni, jih je dodobra načelo. Pojavila se je mušica, ki vanje leže jajčeca in olive zdaj množično odpadajo. Navadno so jih začeli nabirati po prvem novembru, letos pa so z obiranjem začeli že zdaj, saj plodovi množično odpadajo. Iz 100 kilogramov oliv dobiš 17 litrov oljčnega olja.

Popoldne smo odšli po rožmarin. Mediteranski ima močan opojen vonj. Navadno ga narežem na drobne koščke, posušim in v stekleni posodi shranim za čez zimo. Tako je tudi v mrzlih dneh mogoče začutiti jadransko toplino.

Popoldne krenemo proti domu. Ladja gre ob 17.h, ob 19.h smo v Zadru, ob 20.h krenemo proti Ljubljani, kamor bomo prišli, če ne bo kakšnih težav na cesti, okoli polnoči. Sledila bo kratka noč in nato v ponedeljek vstajanje ob 4.h, kajti ob petih se že začenja jutranji program. Sledijo kar pestre ure.

Primer neke 44 letne Nancy, ki je hotel postati Nathan in so jo pred dnevi evtanazirali v Belgiji, me je pretresel. Zaradi »neznosnega psihičnega stresa« se je po tem, ko ni bila zadovoljna s svojo zunanjo podobo, po treh operacijah spola, odločila za smrt in zdravniki belgijskega odreda mobilne evtanazijske enote, so jo mirno usmrtili, kajti v svojem telesu se ni dobro počutila…

Neverjetno! Ko imaš vsega dovolj, ko do onemoglosti eksperimentiraš sam s seboj in ko z rezultati nisi zadovoljen, potem se pač odločiš za smrt in… »ozdraviš« svoj ego enkrat za zmeraj! Kako preprosto. In država vsemu temu asistira. Koliko bi se jih premislili, če bi doživeli še en dan, še nekaj lepih trenutkov, pač ne bomo nikoli izvedeli, lahko pa špekuliramo, da je za večino odločitev za evtanazijo psihična bolezen, nestabilnost, depresija... Zanimivo, da se število evtanazij drastično poveča pred dopusti. Ko svojci odhajajo, se (večinoma starejši) odločijo za smrt. Kakšna je krivda naslednje generacije, ki starejšim vceplja, da so breme, da zanje nimajo časa, da naj že enkrat ne bodo več breme, ne bi razpredal.

Zbral sem nekaj podatkov, ki nakazujejo smer v katero smo se odpravili in verjemite, nismo daleč od Hitlerja in obvezne evtanazije za določene skupine ljudi, neozdravljivo bolne, ki se bo lahko čez leta razvila tudi v obvezno evtanazijo pri določeni starosti. Tukaj so:

V Evropi evtanazijo dovoljujejo v Belgiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu in Švici. O tem razmišljajo tudi v Franciji.

Pravno ni mogoče urediti na način, da bi bil postopek varen in ne bi dopuščal zlorab. Najpogostejše so pritiski na bolnika, naj se vendar že odloči oditi, v ozadju katerih so vprašanja o hitrem dedovanju, poleg tega pa še pritiski, ko se bolniku njegovo stanje predstavi kot veliko breme za njegove bližnje in se mu da vedeti, da je celo njegova dolžnost, da se odpove življenju.

Uradne številke kažejo, da v vseh državah, ki so dovolile evtanazijo, število teh primerov raste. Spreminja se namreč odnos ljudi do vrednote življenja. Na Nizozemskem že obstaja evtanazija otrok in mladostnikov, zdaj o tem razmišljajo še v Belgiji.

Otroci ne smejo voliti, ne smejo voziti avtomobilov, dokler niso polnoletni, ne smejo kupovati alkoholnih pijač in cigaret v trgovinah, lahko pa se bodo odločili za evtanazijo…? Kakšna je ta logika?

V Belgiji je v desetih letih po legalizaciji evtanazije je ta porasla za kar 4.620 %. Lani je bilo primerov evtanazije v Belgiji kar za 25 % več, na ta način so usmrtili kar 1.432 ljudi, kar je največ od legalizacije leta 2002.