Škof je nekoč prišel v jedilnico in rekel: »Ure bomo morali naravnati, tudi dve ne kažeta enako. Ura v sprejemnici prehiteva, v moji sobi zaostaja, tu v kuhinji zato ne vem, katera kaže pravi čas…«
Teden pred nas prinaša različne obveznosti. Pri nekaterih prehitevamo, druge smo popolnoma zanemarili, ene smo vzeli bolj z levo roko, spet tretjim posvečamo čisto preveč časa… Kje je prava mera?
V nedeljo se zato pri maši ustavimo in umirimo, prosimo Gospoda za pomoč, da naravnamo našo notranjo uro spet na pravi čas. In ure potem tečejo nekaj časa točno… do druge nedelje, ko recept ponovimo.
To lepo misel sem slišal danes pri nedeljski pridigi. Me je dobila in ujela. Tudi vam jo privoščim!

V Dnevniku berem, da so za določene nesreče, tudi tiste z najhujšim izidom, krive stave.
Ne morem si kaj, da se ne bi vprašal, kaj se v dogaja glavah ljudi? Smo res padli tako globoko, da življenje ni več nič vredno? Kaj stoji v ozadju? Želja po adrenalinu, dokazovanju, objestnost? Vožnja po avtocesti v napačno smer je podobna iskanju poti čez minsko polje. Lahko prideš srečno skozi, lahko te samo oplazi, lahko ti odnese ud, a preživiš, lahko pa te sestavijo šele v mrtvašnici… Dokler korakaš čez minsko polje sam (kar je že samo po sebi patološko – samomorilno), je to odločitev za katero odgovarjaš sam in si sam pripišeš tudi vse posledice (čeprav tudi to ne drži popolnoma, vsak zapusti vsaj koga, ki mu je mar zanj), ko pa ogrožaš in ubiješ druge, nič hudega sledeče, skleneš pakt s hudičem.
Življenje v tem primeru ni več vrednota, čeprav je to pravzaprav edino, kar res posedujemo. Življenje in nič drugega. Ob smrti s seboj ne vzameš ničesar. Le življenje je tisto, kar je treba izkoristiti, kar ti je poklonjeno kot zastonjski dar. Nič nisi storil, da si ga zaslužil. Bilo ti je podarjeno kot največja dobrina. Zato je vožnja v nasprotno smer avtoceste, tako nerazumno in hkrati zavrženo dejanje, povezana še z možnostjo, da nekomu, ne krivemu ne dolžnemu, »odneseš« 10, 20… 50 let?
Tomaž Humar (moj letnik), ki so da danes našli mrtvega na 5600 metrih v Himalaji, je s svojim življenjem počel zelo podobno. Zapisal je, da se prav živega počuti šele nad 5000 metri, kot da je od višine odvisna kakovost življenja. Kaj ga je gnalo, verjetno ni vedel niti sam, a za njim so ostali otroci, starši, ljudje, ki ga bodo pogrešali. Tudi v njegovem primeru življenje žal ni bila najvišja vrednota.
Nič od naštetega se ne bi zgodilo, če bi živeli iz vere. Vere v Kristusovo ljubezen. Ta daje življenje in ozdravlja, odrešuje. Če bi se tega resnično zavedali in izpolnjevali, bi na pot življenja vedno metali cvetje in nikoli skal…

Sv. Stanislav goduje in Zavod ima svoj praznik. Čeprav sem že petnajst let v tej hiši, pa njihovega praznika nikoli nisem imel za »svojega«. Gimnazija, dijaški in študentski dom, glasbena šola… pač niso radio. Vse to se je spremenilo, ko je v Zavodsko osnovno šolo stopil eden od otrok. In za Stanislava je v zavodu praznično. To je dan šole, se pravi pouka prost dan, čeprav so imeli prvošolčki dopoldne še sklep plavalnega tečaja v Tivoliju.
Popoldne je bila v Zavodski kapeli maša, ki jo je za osnovnošolce daroval pomožni škof Jamnik. Po maši je bila v telovadnici še Akademija, ki je povezala vse generacije Škofijcev, od »upokojenih« do gimnazijcev in osnovnošolcev. Na akademiji je bil tudi šolski minister Igor Lukšič, ki je privatni šoli namenil vrsto presenetljivih komplimentov, o pomenu za slovenski šolski prostor, do podpore, ki bo tudi vnaprej ostala »vsaj takšna kot je bila«. Pa nisem mislil pisati o šolski politiki.
Rad bi poudaril pripadnost tej ustanovi, ki sem jo začutil v teh dneh. Dvorana je bila polna, pred Zavodom se ni dalo več parkirati, ljudje so bili dobre volje, misli in besede nekako vznesene… Če sam pomislim na svoja šolska leta, bi težko našel kaj primerljivega. Vse je bilo nekako umetno, ker tako mora biti, brez kakega pristnega žara. Osebno bi težko danes spregovoril o svoji nekdanji šoli na vsaj podoben način, kot je o gimnaziji in dijaškem domu spregovoril, danes tridesetletnik, nekdanji dijak. Bil je drug čas, se lahko tolažim, usmerjeno šolstvo, »samoupravljanje« še na urniku in »ljudski odpor«. Ne rečem, bili so lepi trenutki, a vendar drugačni bolj bledi in sprani, kot sem jih začutil tukaj.
Zato sem vesel, da je najmlajši stopil skozi Zavodska vrata. Privoščim mu navdiha, kot ga ti prostori nudijo, skupaj z ljudmi, ki se zanje trudijo!

Pri maši v Zavodski kapeli.

Minister Lukšič med spretnim nagovorom.

Zbor osnovnošolcev na akademiji pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič.

V Zavodu sv. Stanislava so začeli s praznovanji svojega zavetnika Stanislava Kostka. Tako je bila v Kregarjevem atriju odprta razstava slik Staneta Mikuža, v zavodski dvorani pa Slavnostni koncert glasbene šole. Ravnatelj glasbene šole Drago Arko je v svojem nagovoru poudaril pomen praznovanja godovnega dne, v nasprotju z zdaj bolj uveljavljenim praznovanjem rojstnega dne. Ime te namreč določa in zaznamuje, zavetniku se človek tudi priporoča, da zanj posreduje. To je res lepa simbolika, ki čaka, da ji spet damo nov zagon. Sledil je koncert pred skoraj polnim avditorijem, na katerem so mladi (in manj mladi) glasbeniki prikazali svoje glasbeno znanje.

Sinoči sem bil prvič v tej sezoni v savni. Savna mi je nasploh v zadnjih nekaj letih, postala redno zimsko zatočišče pred nadležnimi prehladi in boleznimi. Naj pojasnim.
Poklic, ki ga opravljam, je eden takih, pri katerem ne moreš skriti niti prehlada. Še huje, če si samo prehlajen, že zveniš kot bolan… Zato moramo javni govorci storiti kaj tudi za preventivo. Pred leti o tem nisem vedel kaj dosti. Vsako zimo sem preživel bodisi gripo ali angino. Tistih nekaj dni, sem si mislil, je pač treba odležati. Vendar pa je z leti postajalo stanje slabše. Bolela me je glava, ušesa, sinusi. Tako me je nekoč splošna zdravnica poslala k specialistu otorinolaringologije, ki me je pogledal, s paličico potipal mehko nebo v ustih in me vprašal, če me boli. Bolelo me je priznam. Doktor se ni dal dosti prositi, iz predala je potegnil škarje, ki so imele priostrene konice in… mi odprl »luknjo v glavi«, bi lahko rekel slikovito. Dejansko se mi je odprl kanal, poln gnoja, bolečina je popustila, dva dni sem spiral usta z neko kemikalijo in skoraj sem »zlezel skupaj«. Pomislite, greš se pokazat specialistu, pričakuješ neke tablete, doživiš lažjo operacijo…
Doktor mi je takrat povedal, da lahko počasi začnem misliti na operacijo mandljev, se pravi njihovo odstranitev. To naj bi nadležne gripe in angine z obilico gnoja v glavi, omililo. Vendar pa sam nisem take vrste človek, ki bi rekel, da organ, ki očitno ničemer ne služi, oz samo moti, lahko mirno odrežemo, kajti če bi res ničemer ne služil, verjetno tam ne bi bil…? Zato sem doktorja vprašal, kakšna bi bila lahko alternativa rezanju organov v grlu? In odgovor je bil savna!
Od takrat sem dokaj reden obiskovalec savn. Predvsem mi dobro dene v turški, se pravi mokri savni, kjer je visok odstotek vlage. Stanje se mi je precej izboljšalo. Prehlad še pride, a vendar hitro gre. Prava gripa ali angina, pa me že nekaj let ni položila v posteljo. Tudi vam jo priporočam, savno seveda! Morda si izberite kakšen fitnes, kjer ni velike gneče, kot v kakem plavalnem ali hotelskem kompleksu. Vzemite si dve uri časa in se v tem času trikrat po petnajst minut savnajte. Ostali čas počivajte ob vročem čaju ali jabolku, ki vam ga bodo postregli. Ne bo vam žal in še dober občutek boste imeli, da ste storili nekaj za svoje zdravje. Savna je tako še ena stvar, za katero sem hvaležen Fincem! Bog jim daj zdravja, (in nam tudi).