Morda bi bilo bolje napisati osemdnevnica, ampak tako je pač uveljavljeno ime, priprave na božič. Pri nas v župniji se vsak večer zbere dokaj veliko število ljudi, ki se tudi na tak način pripravljamo na praznik. Najlepši krščanski praznik, na nek način najbolj nedoumljiv. Namreč, da se je Bog v vsej svoji nedoumljivosti rodil kot človek, se Mariji in Jožefu izročil v popolnem zaupanju. Letos namesto pridige prebiramo besedilo Branka Balažica Katjin božič, izšlo pri založbi Salve. Naj mi bo dovoljeno, da se malo obregnem ob to besedilo. Že na spletu, kjer predstavljajo knjigo, je nedoslednost. Ali je Katjin ali Kajin? Tipkarska napaka? Tako dolgo na spletu nepopravljena…?!
Drugo kar zmoti še bolj, (vsaj mene osebno) je preigravanje že nič kolikokrat slišanih in publiciranih zgodb, o beraču in otroku, o Nebeški trgovini, revnem otroku… Kje je izvirnost piscev takih besedil? Lahko rečem le, več sreče prihodnjič.
Če že spremno besedilo ni najbolj posrečeno izbrano, pa je Bogoslužje samo po sebi tako bogato, da odtehta tudi težavnost poslušanja (pre)večkrat prežvečene hrane. Vsak večer čakamo »Kralja, ki prihaja« in s tem odpiramo srca, da bodo pripravljena na Novorojenega. V naši župniji otroci po obhajilu vzamejo v roke kipa Jožefa in Marije, ki iščeta prenočišča ter svečke, in v procesiji ob petju pesmi Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem, poromajo po cerkvi. Ta prizor me vsakič znova nagovori v svoji neposrednosti. Lučice v rokah otrok opisujejo pot svetlobe v sicer zatemnjeni cerkvi. Nocoj sem si drznil ta prizor tudi fotografirati. Ni najboljši vendar pa je dovolj ekspresiven za vtis. Še sploh po tem, ko se cerkev na koncu »romanja« spet osvetli in simbolično naznanja, da se bodo kraljevanju teme kmalu začele odštevati sekunde, minute in ure!

Konec tedna nam je nasulo snega. Ne ravno veliko, ampak dovolj za preglavice v prometu, dovolj za romantične poglede skozi okno, dovolj za kidanje… Precej nizke temperature so pričarale še zvok škripanja snega pod čevlji in sapo, ki jo vidimo. Tisti otroci, ki si niso dobro navlekli rokavic so lahko občutili kako je, če ti »zanohta«, starši pa, kako je z čiščenjem lužic snega pod radiatorji. Res prava zima. In kaj je lepšega, če se cela družinica odpravi zvečer ven, na sprehod z lučkami. Noč razsvetljuje osamljena luč, ter brljivi plamen Betlehemske lučke. To je nekaj kar bi morali poizkusiti. Ker obetajo otoplitve, še več, močo, ki bo odnesla nedolžno belino v katero se je odel naš svet, bo treba pohiteti. Ne bo vam žal, kajti iz takih spominov potem črpamo moč, za tiste manj lepe dneve.

Ob četrti svečki na adventnem vencu smo se zavedli, da smo že tik pred prazniki. Pa še toliko stvari moramo postoriti. Ni šlo drugače, vzeli smo blok in zapisali zadolžitve. Zvečer nam je uspelo(končno) zaključiti z božičnimi voščilnicami, ki gredo zdaj lahko na pošto. To leto je vse nastalo doma, le ovojnice smo nabavili. Kot dobro namazan stroj smo zvečer za mizo, družno narekovali in pisali naslove, lepili znamke, podpisovali voščilnice. To je najlepša družinska priprava na praznike, biti skupaj, srebati vroč čaj in misliti na drobne podrobnosti, ki jih moramo še opraviti. Kako bodo izgledale naše jaslice? Kakšne okraske bomo dali na drevesce? Otroci so že prijetno vznemirjeni, vsak pomaga po svojih močeh. Kako smo se smejali in zabavali med delom...
Rekel sem, da smo letos vse naredili sami. Nisem pa omenil, da smo naredili tudi svojo osebno znamko. Kaj vse si lahko izmislimo danes, tudi lastno, osebno znamko, ki jo natisnejo in pošljejo v želeni nakladi. Samo zate. Kdo bi si kaj takega lahko mislil pred leti?
Hvala Bogu, da so pred prazniki še štirje celi dnevi. Upam samo, da Marija ne dobi popadkov prekmalu in da bomo lahko napekli še piškote...

Takole izgleda motiv naše božične znamke.

In takole znamke v bloku.

Še enkrat si bom dovolil razmišljati na to temo:
Sv. Miklavž, dobri škof iz Mire je eden najbolj prepoznavnih krščanskih likov. Sprejeli so ga tako v zahodnem kot vzhodnem svetu, njegova navzočnost pa se je s krščanstvom razširila pravzaprav po vsem svetu. Po običaju Miklavža najbolj pričakujejo otroci, saj jih obdari z darovi in tako nagradi njihovo pridnost čez leto. Iz svoje mladosti se spominjam Miklavževega večera, kot časa velikega vznemirjenja in pričakovanja. Kar nisem mogel zaspati in kratko spanje je nemalokrat prišlo šele z jutrom. Takrat pa je v kuhinji završalo in na pripravljenih krožnikih so se pojavili bomboni, suho sadje, kakšna pomaranča, jabolko in če smo bili otroci pridni tudi kakšna igrača. To je bilo veselje! Seveda je potrebno povedati, da škof Miklavž, z mitro in škofovsko palico, v družbi angelčkov in parkeljnov, v mojih mladih časih ni bil javno čislan. Vedno je bil skromen in umaknjen v cerkvene prostore in tudi o darovih, smo se v šoli bolj na skrivaj pogovarjali, saj smo bili sicer zasmehovani kot tisti, ki verjamemo v Cerkvene pravljice.
V šolah in na javnih prostorih je namreč kraljeval, ali bolje rečeno mrazil, dedek Mraz. To ni bila ravno kakšna avtohtona pojava, ampak bolj podomačena figura sivega starca s kučmo in palico, ki je k nam prisopihal iz Rusije, ali še natančneje iz Sibirije, leta 1948. Ta je bil glavna atrakcija za otroke na praznovanju z imenom Novoletna jelka. To naj bi ljudi odvrnilo od tradicionalnega praznovanja božiča, saj naj bi večjo pozornost namenili novim časom, novi stvarnosti, novim resnicam, se pravi praznovanju Novega leta. Seveda tudi z dedkom Mrazom ni šlo čisto zlahka, saj ga je omadeževal informbirojevski spor in tako so nekateri predlagali, naj se preimenuje v oča Triglava, ali babico Zimo, nekateri so bili za Sneženega moža. Kakorkoli že, kot piše dr. Damjan Ovsec, je poseben odbor strokovnjakov in staršev dedka Mraza končne le potrdil, slikar Maksim Gaspari pa mu je v letu 1952, (to je bilo tisto leto, ko je bil verouk vržen iz šol, teološka fakulteta pa iz univerze) pridal nekaj atributov, kot so polhovka, pa ovčja suknja, koš daril in domovanje pod Triglavom. Dedek Mraz je imel pri nas uradni monopol vse do leta 1989, ko se je na ljubljanskih ulicah spet pojavil Miklavž. Dedka Mraza se najbolj spominjam v nekdanjem kinu Mojca, ko nas je otroke obiskal po enem izmed predvajanjih filmov. Delil je Šumi bombone in tistim, ki jih je nagradil očetov sindikat, tudi darila.
No, v zadnjih letih pa k nam, tokrat iz zahoda prihaja še ena decembrska pojava. Gre za Božička, ki naj bi otroke obdaroval na božič, njegovo ime pa je Santa Claus, kar je seveda jasna izpeljanka iz imena Saint Nicholaus, oz Miklavž. Lik Božička se je razvil v Združenih državah Amerike, v talilnem loncu različnih kultur in tradicij. Nizozemski priseljenci so v Ameriki praznovali svetega Miklavža na podoben način, kot ga poznamo tudi pri nas. Temu praznovanju so se priključila nekatera druga izročila zlasti iz Skandinavije. Nastal je novodobni mit, ki je bil verjetno prvič objavljen v letu 1823 pod naslovom Noč pred božičem. V pesmi se Božiček prevaža na sankah, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni. Ta potem otroke obdaruje tako, da se v hiše navadno spusti skozi dimnik.
To je naša decembrska realnost. Tako kot je bilo pred 60. leti, ko smo poznali in obhajali le Miklavža ne bo nikoli več. Starejši se nad vso to (bolj ali manj) ideološko navlako (lahko) jezimo, otrok pa to prav nič ne moti, saj so namesto enkrat obdarovani (vsaj) trikrat!

Konec leta vedno prinese številne šolske prireditve. Otroci radi pokažejo kaj so se naučili. Tako združijo pesmice in besedila v različne pevsko - dramske nastope. Ponekod starši zaigrajo otrokom lutkovno igrico, poleg tega pa jih obdari še mamin sindikat ali očkova služba. Otroci so še bolj veseli, če jih obišče tudi kakšen od dobrih decembrskih mož… Mesec december je tako za starše, kar naporen, še sploh za tiste, ki imaj(m)o več otrok. Včeraj in danes smo bili tako kar na treh prireditvah, eno pa smo morali, ker se je preveč prekrivala z dvema drugima, celo izpustiti.
Pa bom začel kak teden nazaj, ko se je na radiu pri svetem Miklavžu zbralo okoli petdeset otrok radijskih sodelavcev starih do 10 let, vseh skupaj pa smo našteli kar 68.

Včeraj smo bili na Božični igrici, ki so jo pripravili prvošolčki. Naš je bil sv. Jožef in ga je zelo skrbelo za prenočišče in večerjo.

Danes pa sta prišla še Dedek Mraz v vrtec in Božiček v šolo.