Še enkrat si bom dovolil razmišljati na to temo:
Sv. Miklavž, dobri škof iz Mire je eden najbolj prepoznavnih krščanskih likov. Sprejeli so ga tako v zahodnem kot vzhodnem svetu, njegova navzočnost pa se je s krščanstvom razširila pravzaprav po vsem svetu. Po običaju Miklavža najbolj pričakujejo otroci, saj jih obdari z darovi in tako nagradi njihovo pridnost čez leto. Iz svoje mladosti se spominjam Miklavževega večera, kot časa velikega vznemirjenja in pričakovanja. Kar nisem mogel zaspati in kratko spanje je nemalokrat prišlo šele z jutrom. Takrat pa je v kuhinji završalo in na pripravljenih krožnikih so se pojavili bomboni, suho sadje, kakšna pomaranča, jabolko in če smo bili otroci pridni tudi kakšna igrača. To je bilo veselje! Seveda je potrebno povedati, da škof Miklavž, z mitro in škofovsko palico, v družbi angelčkov in parkeljnov, v mojih mladih časih ni bil javno čislan. Vedno je bil skromen in umaknjen v cerkvene prostore in tudi o darovih, smo se v šoli bolj na skrivaj pogovarjali, saj smo bili sicer zasmehovani kot tisti, ki verjamemo v Cerkvene pravljice.
V šolah in na javnih prostorih je namreč kraljeval, ali bolje rečeno mrazil, dedek Mraz. To ni bila ravno kakšna avtohtona pojava, ampak bolj podomačena figura sivega starca s kučmo in palico, ki je k nam prisopihal iz Rusije, ali še natančneje iz Sibirije, leta 1948. Ta je bil glavna atrakcija za otroke na praznovanju z imenom Novoletna jelka. To naj bi ljudi odvrnilo od tradicionalnega praznovanja božiča, saj naj bi večjo pozornost namenili novim časom, novi stvarnosti, novim resnicam, se pravi praznovanju Novega leta. Seveda tudi z dedkom Mrazom ni šlo čisto zlahka, saj ga je omadeževal informbirojevski spor in tako so nekateri predlagali, naj se preimenuje v oča Triglava, ali babico Zimo, nekateri so bili za Sneženega moža. Kakorkoli že, kot piše dr. Damjan Ovsec, je poseben odbor strokovnjakov in staršev dedka Mraza končne le potrdil, slikar Maksim Gaspari pa mu je v letu 1952, (to je bilo tisto leto, ko je bil verouk vržen iz šol, teološka fakulteta pa iz univerze) pridal nekaj atributov, kot so polhovka, pa ovčja suknja, koš daril in domovanje pod Triglavom. Dedek Mraz je imel pri nas uradni monopol vse do leta 1989, ko se je na ljubljanskih ulicah spet pojavil Miklavž. Dedka Mraza se najbolj spominjam v nekdanjem kinu Mojca, ko nas je otroke obiskal po enem izmed predvajanjih filmov. Delil je Šumi bombone in tistim, ki jih je nagradil očetov sindikat, tudi darila.
No, v zadnjih letih pa k nam, tokrat iz zahoda prihaja še ena decembrska pojava. Gre za Božička, ki naj bi otroke obdaroval na božič, njegovo ime pa je Santa Claus, kar je seveda jasna izpeljanka iz imena Saint Nicholaus, oz Miklavž. Lik Božička se je razvil v Združenih državah Amerike, v talilnem loncu različnih kultur in tradicij. Nizozemski priseljenci so v Ameriki praznovali svetega Miklavža na podoben način, kot ga poznamo tudi pri nas. Temu praznovanju so se priključila nekatera druga izročila zlasti iz Skandinavije. Nastal je novodobni mit, ki je bil verjetno prvič objavljen v letu 1823 pod naslovom Noč pred božičem. V pesmi se Božiček prevaža na sankah, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni. Ta potem otroke obdaruje tako, da se v hiše navadno spusti skozi dimnik.
To je naša decembrska realnost. Tako kot je bilo pred 60. leti, ko smo poznali in obhajali le Miklavža ne bo nikoli več. Starejši se nad vso to (bolj ali manj) ideološko navlako (lahko) jezimo, otrok pa to prav nič ne moti, saj so namesto enkrat obdarovani (vsaj) trikrat!