V Zameškem pri Šentjerneju so ob lesenem mostu pripravili zanimivo slovesnost ob 190-letnici prvih Resslovih poizkusov na reki Krki. Poimenovali so jo Jozef Ressel - Mornar brez vesel 1820 - 2010. Pripravljavci slovesnosti namreč zagovarjajo tezo, da je Ressel prvi ladijski vijak izdelal v kovačnici samostana Pleterje, kjer je opravljal službo pleterskega gozdarja.
Izum ladijskega vijaka, Ressla umešča med največje ume tistega časa. Poleg ladijskega vijaka pa je izumil tudi kroglične ležaje, ki so ključni pri vseh vrtljivih delih koles. Ni čudno, da so mu spomenik postavili tudi v Washingtonu, kot človeku, katerega izum je pomembno prispeval pri napredku človeštva.
Čeprav Ressel ni bil Slovenec pa je pri nas živel velik del svojega življenja, njegova druga žena je bila Slovenka in tudi pokopan je na ljubljanskih Žalah (njegov spomenik je ob prekopu iz Navja naredil arhitekt Jože Plečnik). Zakaj torej v strokovni literaturi velja, da je rojstni kraj ladijskega vijaka v Trstu? Zgodba je prav zanimiva...
Ressel je preizkušal ladijski vijak na reki Krki. Vijak je obračal ročno in ob tem je nastajal določen hrup (kot bi uporabljal ragljo). Okrožni novomeški glavar ga je zaradi „strašenja ljudi in rib v Krki“ dvakrat ustno, tretjič pa pisno, najstrožje ukoril. Ressel si zato, ob iskanju službe v Trstu, ni upal predložiti vseh dokazov o svojih strokovnih vedenjih (razen gozdarskih), ker je to moralo vsebovati tudi listino o nekaznovanosti...
Zanimivo ali ne?
Kljub izjemnim zaslugam za napredek človeštva pa je Ressel dokaj neopazno živel in tako tudi umrl. Njegovega velikega pomena in povezanosti z našimi kraji, pa se bolj zavedamo šele v zadnjih časih.

Dva Slovenca:

levičar, desničar
vlada, opozicija
sd, sds
partizan, domobranec
partija, katoličani
zveza borcev, nova slovenska zaveza
liberalec, konservativec
Slovenska prosvetna zveza, Krščanska kulturna zveza
Svet slovenskih organizacij, Slovenska kulturno gospodarska zveza
roker, narodnozabavnjak
punker, šminker
Maribor, Olimpija
Laško, Union
Vijole, Dragonsi
Olimpija, Jesenice
Ljubljana, ostala Slovenija
mestni, kmečki
Mercator, Tuš
mirovniki, vojska
Mladina, Reporter
Avsenik, Slak
arbitraža DA, arbitraža NE...

Spisek lahko poljubno nadaljujete. Vedno najdemo nekaj, da se lahko ne strinjamo...

Na Srednjem vrhu nad Martuljkom smo bili. Tudi tja je prišla pomlad, čeprav nekoliko kasneje. Tam pravkar zelenijo smreke in ker so smrekovi vršički znano domače zdravilo proti kašlju, smo se prelevili v zeliščarje… Vršički morajo biti majhni, veliki le do centimetra in pol, nabrani v neokrnjeni naravi. V kozarce jih polagaš plast za plastjo, mešano s sladkorjem. Zasledil sem tudi recept, da sladkor nadomestiš z medom. Kako bo uspelo pa kdaj drugič.

Pred obiranjem.

Nabrani vršički.

Pripravljeni vršički, ki se bodo na toplem spremenili v zdravilni sirup.

Socialna akademija, ki izobražuje slušatelje za družbeno odgovorno delovanje na področjih civilne družbe, ima letos zelo aktivno članstvo. To lahko rečem predvsem za medijsko področje, kjer tudi bolj sodelujemo. V tem študijskem letu sta se oblikovali dve skupini, vsaka s svojo temo in prav v teh dneh zaključujemo s projektoma. Zanje zaključek pomeni izvedbo medijskega projekta, ki bo objavljen tudi na našem mediju. Slušatelji študijskega programa so morali sami najti temo, pripraviti scenarij, stopiti v kontakt z gosti in končno izvesti snemanje.
Tema, ki jo je izbrala prva skupina se je dotikala sodelovanja med kleriki in laiki na različnih poljih delovanja Cerkve, tako v župniji kot javnosti, z naslovom „Sodelovanje ali lažna solidarnost“ in podnaslovom kako poživiti sodelovanje med laiki in duhovniki v župniji. Kot gosta sta sodelovala mag. Branko Cestnik in pa dr. Ivan Štuhec, skupino socialne akademije pa sta zastopala Silva Matos in Aleš Čerin.
Razvil se je zanimiv pogovor, ki bi ga lahko najlažje ponazorili z dvojno dilemo, kaj lahko v svojem občestvu storijo laiki in kaj jim kleriki dovolijo. Po drugi strani pa duhovniki tarnajo nad neodzivnostjo laikov, ki jih jemljejo le kot (duhovni) servis, za ostalo pa jim ni mar... Zdi se, poudarjajo snovalci oddaje, kot da smo v začaranem krogu, kjer se „ponudba in povpraševanje“ ne moreta srečati.
Zaskrbljujoči so podatki, da je v Ljubljanski nadškofiji kar 40 % duhovnikov, ki delujejo v pastorali, pravzaprav upokojenih. Kako dolgo bo torej še vzdržal model župnika, ki se na vse spozna in nad vsem drži roko?
Med pogovorom smo ugotovili, da bo do večjega sodelovanja moralo priti. Branko Cestnik je povedal, da je dal v svoji župniji moratorij na vse nove projekte, dokler se ne najdejo tudi kompetentni ljudje, da jih bodo izvedli. Dr. Štuhec pa je med drugim povedal, da je trenutno na funkciji direktorja Zavoda A. M. Slomšek v Mariboru, vendar pa nikjer ne piše, da bo tam vedno ostal. Povsem sprejemljivo se mu, da bi tako mesto lahko zasedal tudi kak laik.

Aleš Čerin, mag. Branko Cestnik, Silva Matos in dr. Ivan Štuhec

Velikokrat se sprašujem, kako drugačna bi bila politična situacija v Sloveniji, če bi imeli bolj uravnotežen medijski prostor. Predvsem mislim tu na časopise. Spomnim se poskusov s Slovencem in Republiko. Slovenca smo imeli ves čas naročenega. Nanj smo se včasih hudovali, vendar pa je s svojim obstojem vsaj dajal upanje. Kaj je pomenil, smo lahko ugotovili, ko je ugasnil.
Razmere na področju časopisov so se v teh letih precej spremenile. Če je bilo takrat dnevnik še mogoče ustanoviti, pa je danes to skoraj nemogoče. Na trg so prišli brezplačniki z ekstrakt novičkami in celostranskimi reklamami. Ti sporočajo navidezno (lažno) resnico, da je mogoče izdajati časopis tudi zastonj… Dnevnikom naklada upada, vsi se borijo za naklade. Brez velike vreče (svežega) denarja si ustanovitve dnevnika ni mogoče predstavljati. In ker se to do zdaj (tudi z tujim kapitalom) še ni zgodilo, pomeni da upanja ni prav veliko.
In zdaj nazaj k vprašanju, kako drugačna bi bila lahko naša politična situacija, ob podpori desnosredinskega konzervativnega časopisa? Najprej bi se okoli takega projekta izoblikovalo mnenjsko jedro, ki bi lahko uspešneje zagovarjalo svoje ideje. Iz tega jedra bi lahko izšli tudi posamezniki, ki jih na desni politični sceni ni ravno v izobilju. Tak projekt bi lahko tudi popravil večinsko (sicer zgrešeno) mnenje, da desnica nima intelektualcev, ki bi se tudi javno izpostavili. Pa to seveda še zdaleč ni vse, vendar prostor tu ne dopušča natančnejše analize.
Zato sem izjemno vesel vseh poizkusov na tem področju. Enega je prinesla možnost objavljanja na spletu. Tako je že moč najti spletni časopis Časnik, ki bo skušal v ponuditi mnenjski portal namenjen prej omenjeni publiki. O časniku bom še pisal. Zaenkrat pa naj povem le, da je projekt še v začetni (testni) fazi in da bodo prihodnji meseci pokazali, kaj lahko ponudi bralcem na spletu. Vabim vas tudi, da novico o njegovem obstoju razširite naprej!