Da, ogromno dvojic. – Sicer dvojnost vedno obstaja, in je dobra, na njej temelji svet. Slovenska razdeljenost ni nobena posebnost. Žalostno bi bilo le, če ne bi bilo nobene reakcije. – A se strinjam: po mojem mnenju obstaja tragedija zaradi velikega števila dvojic. – Toda svita se že konec izmikovalne nekonkretnosti, katere blagodati je slovenski narod užival v izobilju. Čestitam gospodu Štuhecu za razpravo dne 28.5.2010, 18,18, o zgoraj omenjeni dvojici arbitraža da - ne. Čestitam tudi gospodu Kukarju Ivanu, da ni odstopil od svoje izjave. - Če ne bi bilo omenjene razprave, tudi ne bi bilo pojasnila nunciature. – Lahko le parafraziram, da ne potrebujemo nobene arbitraže, le javno, politično, državno in strokovno ugotovitev dejanskega stanja na dan osamosvojitve. - Se strinjam, da naj država prekliče sporazum, kljub tveganju da se sooči z morebitnimi mednarodnimi posledicami. Toda interes Slovenije je branljiv. Prihodnost Slovenije vidim v uveljavljanju dobro-sosedskih odnosov kot pogoju za vstop Hrvaške v EU. Odnose s Hrvaško bomo rešili z dogovorom, a na novih, racionalnih osnovah. Osnove so zatečeno stanje na dan 25.6.1991 in ne subjektivne okoliščine. V državi ima oblast ljudstvo, kriterij za ravnanje vsakokratne oblasti so interesi države. Zatečeno stanje je tudi osnova, da Slovenija zahteva pomoč mednarodne skupnosti za začasno ureditev mejnih odnosov, v kolikor Hrvaška ne bo takoj privolila v dogovor. Kontekstualno so v pomoč Sloveniji pri tem okoliščine od leta 1954 nazaj. Se strinjam: mir je mogoč le na pravičnosti, pogoj zanjo pa je resnica. Ni nobenega razloga, da ne bi v Hrvatih videli dobrega soseda.