Praznujemo vse po vrsti: manj ali bolj pomembne državne in Cerkvene praznike, obletnice valet in matur, rojstne in godovne dneve vseh prijateljev in sorodstva. Obeležujemo različne svetovne dneve, dneve inštitucij, obletnice šol in ustanov, pomembnih mož in dogodkov. Skoraj vsak dan je primeren za kakšno (spominsko) slavje.
Slavja na nas delujejo različno. Včasih smo veseli, vzneseni, potočimo kašno solzo. Včasih bi radi samo da čimprej mine, da se razidemo in pospravimo (čustveno) kramo. Pri tem nam lahko ostali pomagajo, da se sprostimo, odpremo in po tem stvari navadno stečejo. Lahko je seveda tudi drugače.
Ta konec tedna sva praznovala 15 letnico poroke. Kako je čas hitro minil, mi je prišlo na misel. Najstarejša hči je že skoraj tako velika kot mama in po tem najbolj vidim, kako se je čas odmaknil. V goste sva povabila obe priči z družinama in tako nam je čas minil v obujanju spominov. Pregledali smo spominske poročne albume, modrovali o frizurah in modi, vmes pa smo se veliko smejali. Nekoč smo bili le štirje, precej mlajši, na začetku družinske in službene poti. Zdaj je bilo z nami devet otrok, živahen živ žav in drugačni načrti. Čas prinese svoje. Predvsem zavedanje o dragocenosti trenutkov. Nič več se ne zanašamo le na naključja (če ta sploh obstajajo). Življenje skušamo vpijati skozi vse pore. Množica vtisov je pristna, če jih doživiš sam, ne pa da ti jih servira TV, računalnik ali kak drug medij. Zato je lahko tudi sprehod v dežju nekaj lepega, kar te bogati in pusti sled.
Vesel sem, da lahko zapišem, kako je bilo teh 15 let blagoslovljenih. Kako sva se v tem času brusila in kako nama beseda ljubezen še vedno zveni sveže in osvežilno. In tudi vreme je zdržalo. Kot bi nama želelo sporočiti, da je bila tudi roka Vsemogočnega z nama. Človeku, ki v vsem vidi dobro, tudi majhne stvari pripomorejo k dobremu!