Na sosednjem otoku imajo stolpič iz katerega je lep pogled na morje. Dolgo časa sem mislil, da gre pač za enega od opazovalnih stolpov (tudi na našem otoku je eden), ki so jih nekoč uporabljali, za odkrivanje piratov ali drugih sovražnikov. Ti so včasih povzročali precej težav domačinom.
Vendar pa gre tukaj zgodba drugače. Stolp je leta 1872 zgradil mornar v znak ljubezni in zvestobe za svojo nevesto. Pravzaprav se zgodba začenja kakih 25 let prej, ko se je mornar zaljubil v dekle in ji obljubil, da ji bo ob povratku sezidal hišo s stolpom, odkoder bo lahko opazovala, kdaj se bo vrnil. Dekle pa se je »izmučeno« od čakanja poročilo z drugim. Rodila je hčer. Ko se je stari morski volk po dolgih letih vrnil na svoj otok, je med otroci opazil dekle, ki je bilo izjemno podobno dekletu, ki ga je nekoč ljubil. In to je bila ravno hči njegovega nekdanjega dekleta. Zdaj je mornar obljubil, da bo počakal, da bo dovolj stara in se nato z njo poročil. Če ga že njena mati ni mogla čakati, bo on čakal njeno hčer in jo (končno) omožil. In tako je tudi bilo. Kljub starostni razliki 25 let, pravijo viri, da sta živela srečno…
In če končam kot Iztok Mlakar v svoji baladi: »Tudi soj cajt ljudje so zaljubljeni bli, ma to ble so ljubezni ku zdej jih več ni.«

Oni dan je otoški župan prosil, naj pomagamo omejiti dostop v najlepši zaliv. Lastniki čolnov, bark, jadrnic in drugih plovil, namreč velikokrat sidrajo kar sredi kopalcev. Tako smo domorodci in turisti čez zaliv vlekli vrv. Postavili smo mejo. Do tu se s čolnom sme, naprej pa ne.
Spet se je pokazalo, kako delujemo ljudje. Poskušamo si prilagoditi prostor in razmere tako, da so nam najbolj na roko in se ne oziramo na ostale. To je recept za ustvarjanje težav. »Saj nismo vedeli,« je odgovor, »saj nikjer nič ne piše«. Res ni nič pisalo, ampak že vljudnost in zdrava pamet pravita, da so plovila za kopalce lahko nevarna, še sploh, če se kdo potaplja.
Zato meje (očitno) morajo biti. Treba jih je jasno postaviti, da se ve, do kje lahko gremo in kje je treba ustaviti, če ne lahko pride do nesreče.

Prvi dnevi dopusta so vedno povezani z vljudnostnimi obiski bližnjih sosedov. Kaj je novega, kaj ste doživeli v dneh, ko se nismo videli, sta standardni vprašanji, ki si ju zastavljamo. In kot je leto pravzaprav okroglo, saj zimo vedno nadomesti pomlad, tako je tudi z otoškimi zgodbami. Te imajo (skoraj) vedno isti konec, namreč življenje gre iz slabega na slabše. Tu ne moreš narediti nič. Ljudje so si vbili v glavo, da je to leto slabše od prejšnjega, da je letos padlo manj dežja kot lani in da so (posledično) pridelali manj krompirja, blitve, zelja (in tudi oljke bodo letos slabše rodile kot lani…).
Vse to je kljub vsemu treba vzeti za dobro. Takšen je pač otoški milje. Nekomu se je treba potožiti, pa čeprav sosedom turistom, ki z vremenskimi prognozami in (vsakoletnimi) kmetijskimi (ne)zgodami nimajo prav veliko pojma.
Neke stvari pa ostajajo iz leta v leto enake. Kraji divje lepote, kjer človeška noge ne zaide velikokrat. Tam se začnejo pravljične zgodbe o morskih deklicah in ribah, ki govorijo, pa o morskih zakladih davno nasedlih ladij, ki jih je treba le dvigniti na površje. Tam živijo bitja, ki spregovorijo le poleti, ko jih na počitniških poteh srečajo otroci, ki stikajo za naplavinami. In kaj nam šepetajo? Da je poletni čas kratek in da ga je treba izkoristiti. Zato le v vodo z masko in plavutkami, kajti zakladi morskega dna ne čakajo mehkužcev.

V Cerkvi na Slovenskem sta diakone v novomašnike letos posvetila koprski in ljubljanski (nad)škof. Mašniško posvečenje v Ljubljani je bilo v nedeljo, 26. junija 2011, v Novi Gorici pa tradicionalno danes na praznik apostolov Petra in Pavla v sredo, 29. junija 2011.

Ljubljanski nadškof je v nedeljo, 26. junija, v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani v novomašnike posvetil naslednje diakone: Luko Demšarja iz župnije Ribno, Gašperja Kočana iz župnije Gorje, Jureta Koželja iz župnije Tunjice, Gregorja Roglja iz župnije Preserje, Janeza Rusa iz župnije Trbovlje – Sv. Martin in Janija Maksimiljana Tuška iz župnije Slovenj Gradec. Iz redovnih skupnosti bo posvetil cistercijana br. Nikolaja Arackega OCist iz župnije Ptuj – Sv. Jurij in salezijanca Antona Grma iz župnije Dobrepolje – Videm.
Koprski škof msgr. Metod Pirih pa je danes v konkatedrali v Novi Gorici v novomašnika posvetil diakona Gašperja Lipuščka iz župnije Tolmin.

V celjski, mariborski, murskosoboški in novomeški (nad)škofiji v letošnjem letu mašniških posvečenj ne bo. V Cerkvi na Slovenskem je letos v duhovnike posvečenih sedem škofijskih diakonov in dva diakona iz redovnih skupnosti, skupaj torej devet novomašnikov.

In še nekaj misli ob tem, ki jih je zapisal mariborski nadškof Marjan Turnšek:
V prihodnjih tednih se bo pogosto slišalo: Glejte, novomašnik … sejalec!
Pozdravljeni slovenski novomašniki, dragi bratje v duhovništvu,

….blagoslovljeni, ki prihajate v Gospodovem imenu! Veseli smo vas! Slovenski svet vas potrebuje, da nadaljujete sejanje semen Božjega kraljestva. Saj veste, tistih iz Kristusove sejalne košare, ki jih ne seje nihče drug. Veseli smo vaše novosti, ki se ne pomišlja podati na »njivo« kljub precej trdi in opusteli slovenski »zemlji«....

… znašel sem se v skušnjavi, da bi začel tarnati zaradi vaše maloštevilnosti ali celo po človeško napačne porazdelitve, saj tri škofije od šestih ostajajo »praznih rok«. A me je ustavil pogled na upodobitev sejalca. Jezus nas s priliko o sejalcu vabi, da bi videli v globino. Povedal jo je, ko je sam doživljal veliko krizo zavrnitve »tega rodu«, ki mu je raje stregel po življenju, kakor da bi sprejel njegovo oznanilo o Božjem kraljestvu....

...Dragi novomašniki, hvala vam, da ste! In da ste pričevalci, da je samo Bog resnični Bog, ki želi tudi po vas ljubiti človeka na slovenskih tleh in še preko! Hvala, da ste pripravljeni zastaviti svoje sile za služenje po Kristusovem vzoru; torej »biti za druge« s telesom in dušo! V zavesti, da v odnosu do ljudi niste gospodarji vere, ampak »služabniki njih veselja«, ostanite pripravljeni oznanjati »vso Božjo voljo« in ne krščanstva »à la carte«, po svojem okusu ali po okusu ljudi, marveč takšno, kot ga je razodel naš Gospod sam. In verjemite, seme bo obrodilo! Tudi seme novih duhovniških poklicev!..

Na planini Osredek smo bili danes. Kje je to? Iz Kamnika proti Stranjam in nato levo proti Županjim njivam ter proti Krvavcu. Planina Osredek je s Kamniškim vrhom prva planina, ki jo zagledamo, če pogled upremo iz Mengeškega polja proti Kamniškim planinam. Ker je sorazmerno nizka, je večinoma sploh ne opazimo, saj z menoj je bilo tako. Kljub temu je pot privlačna in izjemno slikovita. Primerna pa je tudi za družine z majhnimi otroki. Hoje je za uro in pol v eno smer in v tem času smo srečali tri (3) obiskovalce.

Pot je zložna in slikovita.

Pogled seže daleč, daleč...

Tukaj lahko pridejo na svoj račun ljubitelji cvetja.

Prav v tem času cveti znamenita kranjska lilija.

Takole idilično izpod planine priteče bistra (in hladna) studenčnica.

Na planini ni odprte koče, zato je potrebno s seboj prinesti okrepčilo iz nahrbtnika...