Knjižni sejem, ki poteka v teh dneh v Cankarjevem domu, kaže nekoliko zlagano, idilično sliko brezskrbne Slovenije. Obiskovalci se tarejo med knjigami, založniki so (nekaterim knjigam) dodobra spustili cene, vse vrvi od dogodkov, kavarn, predstavitev… Ko bi le bilo tako.
A realnost seveda ni čisto taka. Ko sem se odpravljal v slovenski hram kulture, sem ravno naletel na demonstracije delavcev Heliosa, Cinkarne in Steklarne Rogaška, ki so se odpravljali protestirat pred NLB. Stanje torej ni tako idilično. Prav tako je v Cankarjevem domu res veliko obiskovalcev, vendar pa ali res kažejo tako veliko zanimanje za knjigo, ali je vendarle večina otrok, ki so jih tja pripeljale šole?
In ali so popusti na sejmu res odraz »praznika slovenske knjige« ali bolj krize, ki pritiska tudi založbe?
O tem sem se pogovarjal z Miho Kovačem glavnim urednikom Mladinske knjige in organizatorjem Založniške akademije. Nad obiskom je bil sicer navdšen, (kot da pri knjigah ni ekonomske krize) kljub vsemu je obiskovalcev vsako leto več, ampak popuste založb, ki ponekod segajo tudi do 80 in 90 % pa je ocenil za samomorilske, take, ki iz sejma delajo bazar… No, meni se je to zdelo v redu, predvsem iz vidika kupca.
Še ena posebnost zaznamuje letošnji knjižni sejem. Na naš trg so, sicer plaho a vendar, potrkale elektronske knjige. Mladinska knjiga in Študentska založba sta se angažirali na tem področju. Ena sicer manj kot druga, a korak je narejen. Kovač je kljub navdušenju ljudi nad elektronskimi novotarijami, opozoril na raziskave, ki kažejo, da smo pri branju iz elektronskega bralnika manj zbrani, da lahko preberemo manj in da se posledično tudi manj naučimo. Na to bodo morali pomisliti tudi založniki ob elektronskih izdajah. Prihodnost elektronskih knjig torej še zaleč ni enoznačna in (samo) svetla.

Dan je bil v znamenju zbiranja vtisov po sinočnjem koncertu. Zvonili so telefoni, deževala so sporočila... Sam sem urejal foto galerijo iz katere izdvajam nekaj uspelih slik.

Radijski narodnozabavni ansambel

Urša Sešek in Petra Gorše

Irena Vrčkovnik

Dario Žvrga v eni izmed številnih preoblek.

Eva Černe

Eva Černe, Nuška Drašček, Irena VRčkovnik in Nuša Derenda

Slovenski oktet

Skoraj vsi nastopajoči

Sošolci Eva Černe, Darko Vidic in Nuška Drašček

17. gala koncert v Cankarjevem domu je za nami. O tem ste že in še boste izvedeli še mnogo, zato naj zdajle objavim le tri foto trenutke, tako za gušt…
Meni je bilo lepo.

Slovenski oktet

Eva Černe, Nuška Drašček, Irena Vrčkovnik in Nuša Derenda.

Skupinski nastop pevk in Slovenskega okteta ob zadnji skladbi, posvečeni 20 letnici slovenske osamosvojitve.

Zadnja nedelja v Cerkvenem letu je praznik Krisusovega veličastva. S tem je povezano tudi petje zahvalne pesmi s katero se zahvalimo za vse kar nam je leto, ki je za nami postreglo in se hkrati obrnemo v nebeško Luč, ki je Kristus sam v svojem veličastvu.
Morda nam danes beseda kralj deluje nekako tuje, da bi lahko doumeli pomen tega praznika. Kraljev se namreč danes spominjamo le po spolnih aferah, po njihovih tragičnih smrtih, ki so naznanjale take ali drugačne revolucije, pa tudi bogastvo, ki si ga predstavljamo kot kraljevsko, ni več značilno le za kralje. Danes so najbogatejši - industrialci, najveličastnejši - filmski igralci, najmogočnejši - politiki in najmočnejši - vojaki. Morda bi ta praznik imensko lahko, za vse danes živeče ljudi, nevajene kraljevskega veličastva in pomembnosti, poimenovali praznik Kristusa Predsednika, Šefa, Generala... Ko pa razmišljamo o teh novih, sodobnejših naslovih, smo vendarle v zadregi. Noben poklic in nobena funkcija s Kristusom ni prav združljiva, nekako mu ne pristoji. Zaradi takega sodobnejšega naslova se znajdemo v še večji zadregi kot ob nerazumevanju kraljevskega veličanstva.
Ne glejmo na zunanjost! Kristus sam nam je rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, in da za pot vemo, da je on sam Pot, Resnica in Življenje. In če se poglobimo v njegovo življenje, v njegove nauke, Evangelije, ugotovimo, da je Kristusu tuje vse, kar nam vzbuja kraljevske, predsedniške, generalske,... občutke. Tam, kjer ni ljubezni za človeka, tam Kristusa ni, tam ni niti njegovega Kraljestva.

1 Mz 1, 26-28 »Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in mu dal »oblast« nad stvarstvom. Iz razumevanja tega odlomka, verjetno izhaja marsikateri nesporazum o človekovi vlogi na zemlji. Ali Bog daje človeku pravico umnega najemnika, ki lahko iz narave vzame toliko, kot potrebuje, ali pravico gospodarja, ki lahko stvarstvo tudi uniči? Na tem mestu se pojavi pojem pravice. Imeti pravico, jaz imam pravico, moja pravica je…
Beseda pravica je v zadnjih letih eskalirala, o njej veliko govorimo, jo uporabljamo na vseh področjih, z njo operirajo tudi naši otroci, kar seveda ni nič slabega, dokler se zavedamo tudi drugega dela pravic, ki govori o dolžnostih. Kajti pravice so vedno povezane z dolžnostmi. Če za naravo ne skrbim, vanjo ne vlagam in nič ne vrnem (razen smeti), ali sploh lahko govorim o pravici do nje?
Beseda pravica po drugi strani kvalitativno kaže na neke duhovne in materialne koristi, ki mi pripadajo. Če grem v trgovino, je moja pravica, da za svoj denar dobim največ. Ker pravice prevečkrat pojmujemo iz potrošniškega vidika, smo začeli tudi na ostalo gledati na tak način. Naprimer na življenje.
Če rečem, da je otrok moja pravica, ga spremenim v predmet. Otrok pa ne more biti predmet, ampak je dar, je vrednota, ki ni zame, ni sredstvo, ampak cilj samega sebe. Otrok je torej zase in ne zame.
Takoj ko na tako občutljivem področju govorimo o pravici, moji pravici, trčimo na drugo, otrokovo pravico. Katera bo v tem primeru zmagala? Moja, ker sem močnejši? Se torej postavljam v vlogo Boga ali zgolj totalitarneža?
Otroka bi morali vzeti kot dar, lastno bitje, ki nam je dano naposodo za nek določen čas, da ga vzgojimo in mu nudimo zdravo okolje za razvoj. To pomeni, da ga ne zanemarjamo na eni strani ( kariera na prvem mestu, moji konjički…), ali razvajamo (se mu pretirano posvečamo, ga zavijamo v vato, namesto njega sprejemamo odločitve, opravljamo njegove naloge…).
Otrok, ki je bil sprejet kot dar, nosi v starševskih očeh lesk svetosti življenja. Te pa ne more biti, če otroka smatramo za svojo pravico. Otrok ne more biti zdravilo za bolne zakonske odnose, za nesrečo zakoncev, je lahko le tisti, ki te občutke za kratek čas spelje drugam, kjer čakajo na ponovni izbruh. Otrok staršem ne more biti terapevt.
Če otroka ne jemljemo kot dar, ampak kot pravico, pa si lahko tudi sami vzamemo pravico, da otroka sploh nimamo, ali celo da ga nezaželenega odpravimo. Ne eno in ne drugo pa ne more biti v duhu krščanskega etosa.