Zadnja nedelja v Cerkvenem letu je praznik Krisusovega veličastva. S tem je povezano tudi petje zahvalne pesmi s katero se zahvalimo za vse kar nam je leto, ki je za nami postreglo in se hkrati obrnemo v nebeško Luč, ki je Kristus sam v svojem veličastvu.
Morda nam danes beseda kralj deluje nekako tuje, da bi lahko doumeli pomen tega praznika. Kraljev se namreč danes spominjamo le po spolnih aferah, po njihovih tragičnih smrtih, ki so naznanjale take ali drugačne revolucije, pa tudi bogastvo, ki si ga predstavljamo kot kraljevsko, ni več značilno le za kralje. Danes so najbogatejši - industrialci, najveličastnejši - filmski igralci, najmogočnejši - politiki in najmočnejši - vojaki. Morda bi ta praznik imensko lahko, za vse danes živeče ljudi, nevajene kraljevskega veličastva in pomembnosti, poimenovali praznik Kristusa Predsednika, Šefa, Generala... Ko pa razmišljamo o teh novih, sodobnejših naslovih, smo vendarle v zadregi. Noben poklic in nobena funkcija s Kristusom ni prav združljiva, nekako mu ne pristoji. Zaradi takega sodobnejšega naslova se znajdemo v še večji zadregi kot ob nerazumevanju kraljevskega veličanstva.
Ne glejmo na zunanjost! Kristus sam nam je rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, in da za pot vemo, da je on sam Pot, Resnica in Življenje. In če se poglobimo v njegovo življenje, v njegove nauke, Evangelije, ugotovimo, da je Kristusu tuje vse, kar nam vzbuja kraljevske, predsedniške, generalske,... občutke. Tam, kjer ni ljubezni za človeka, tam Kristusa ni, tam ni niti njegovega Kraljestva.