Knjižni sejem, ki poteka v teh dneh v Cankarjevem domu, kaže nekoliko zlagano, idilično sliko brezskrbne Slovenije. Obiskovalci se tarejo med knjigami, založniki so (nekaterim knjigam) dodobra spustili cene, vse vrvi od dogodkov, kavarn, predstavitev… Ko bi le bilo tako.
A realnost seveda ni čisto taka. Ko sem se odpravljal v slovenski hram kulture, sem ravno naletel na demonstracije delavcev Heliosa, Cinkarne in Steklarne Rogaška, ki so se odpravljali protestirat pred NLB. Stanje torej ni tako idilično. Prav tako je v Cankarjevem domu res veliko obiskovalcev, vendar pa ali res kažejo tako veliko zanimanje za knjigo, ali je vendarle večina otrok, ki so jih tja pripeljale šole?
In ali so popusti na sejmu res odraz »praznika slovenske knjige« ali bolj krize, ki pritiska tudi založbe?
O tem sem se pogovarjal z Miho Kovačem glavnim urednikom Mladinske knjige in organizatorjem Založniške akademije. Nad obiskom je bil sicer navdšen, (kot da pri knjigah ni ekonomske krize) kljub vsemu je obiskovalcev vsako leto več, ampak popuste založb, ki ponekod segajo tudi do 80 in 90 % pa je ocenil za samomorilske, take, ki iz sejma delajo bazar… No, meni se je to zdelo v redu, predvsem iz vidika kupca.
Še ena posebnost zaznamuje letošnji knjižni sejem. Na naš trg so, sicer plaho a vendar, potrkale elektronske knjige. Mladinska knjiga in Študentska založba sta se angažirali na tem področju. Ena sicer manj kot druga, a korak je narejen. Kovač je kljub navdušenju ljudi nad elektronskimi novotarijami, opozoril na raziskave, ki kažejo, da smo pri branju iz elektronskega bralnika manj zbrani, da lahko preberemo manj in da se posledično tudi manj naučimo. Na to bodo morali pomisliti tudi založniki ob elektronskih izdajah. Prihodnost elektronskih knjig torej še zaleč ni enoznačna in (samo) svetla.