Najstarejša hčera je »knjižni molj«. Vsak prosti trenutek porabi za branje. Sprva sva z ženo nekoliko zadržano gledala to navado, saj so se poleg knjig najine mladosti na njenem bralnem repertoarju znašle tudi druge, nama nepoznane. Načelno se mi je vedno zdelo, da je v vsaki knjigi pač vsaj nekaj dobrega, zato sva se z njeno strastjo sprijaznila, še posebej ker se ob knjigah in njihovih vsebinah tudi veliko pogovarjamo.
Seveda pa vse knjige še zdaleč niso primerne za 14-letnico. Zato me vsake toliko časa zaskrbi, kaj vse se odlaga in nalaga v njen bralni spomin in koliko to vpliva na njeno precepcijo življenja. Še toliko bolj, pa me kot očeta skrbijo knjige, v katerih kot kaže, ni prav nič dobrega. Tako se je pokazalo ob zadnjih delih Vitana Mala, nekoč enega boljših slovenskih pisateljev (kdo se ne spomni njegove knjige Teci, teci kuža moj, po kateri je bila posneta filmska uspešnica Sreča na vrvici?). Ampak Vitan Mal skriva tudi temnejšo plat osebnosti. Pred leti nas je presenetila kazenska prijava proti njemu zaradi nazornih fotografij trinajstletnega dečka v pornografskih položajih, ki jih je prinesel razvit v foto studio. Očitno zaradi tega ni bil obsojen, sicer bi se nad svojim početjem zamisli. Tako pa je ravno nasprotno, morda prav zaradi tega, sprevrženo ugotovil, da je pedofilija »zadnji tabu« v družbi in da je prav on poklican, da ga poruši.
Ko razmišljam o tem, se mi zdi, da svet vse bolj izgublja moralni kompas. Tisto, kar je bilo še pred nekaj leti družbeno zavrženo dejanje, zdaj trka na naša vrata, kot »zadnji tabu«, ki ga je treba porušiti. Kdo bi Vitanu Malu zaupal svojega otroka, da ga bo »razsvetlil« s svojo opolzko besedno retoriko? Ali niso v ozadju bolezenske fantazije odraslega, otrok pa je VEDNO izkoriščena žrtev? Če drugo ne, je bilo izkoriščeno njegovo zaupanje.
Ob njegovih zadnjih delih, se lahko vprašamo tudi, kako da obstajajo založbe, ki taka dela sploh izdajajo? Prav tako se mi zdi izjemno čudno, da javne knjižnice nabavljajo in izposojajo omenjeno »literaturo«. No, morda le delajo spisek tistih, ki si jo sposojajo, kot to naprimer delajo kriminalistični strokovnjaki, ki preprečujejo spletno pedofilijo.
Včasih so obstajali indeksi prepovedanih knjig, prav tako so jih včasih tudi zažigali. Morda nam danes ne bi škodil kak indeks! S kakšno tako knjigo, kot je omenjena Malova, pa bi tudi jaz podkuril v peči…

Bil sem na tiskovni konferenci pred začetkom 26. slovenskega knjižnega sejma, ki bo med 1. in 5. decembrom v Cankarjevem domu. Slavnostno odprtje, na katerem bodo podelili nagrade - Schwentnerjevo nagrado, nagrado za najlepšo slovensko knjigo, priznanje krilati lev, nagrado za najboljši literarni prvenec in priznanje za mladega prevajalca - bo v torek, 30. novembra, ob 18. uri v Linhartovi dvorani. Sejem bosta odprla ministrica za kulturo Majda Širca ter minister za šolstvo in šport Igor Lukšič. Sejem bo spet ponudil živahno dogajanje na več področjih, prepričan pa sem, da bo zadovoljil tudi različno publiko s svojimi obsejemskimi dogodki, okroglimi mizami, predstavitvami in debatami, ki se jih bo zvrstilo skoraj 120.
Zelo znane so naprimer „Debatne kavarne“,v prvem preddverju. 23 različnih debat bodo ponudili, od bralnikov knjig in e-knjig, do opismenjevanja otrok. Spraševali se bodo, kakšno je življenje pisatelja ter kakšen vpliv ima knjiga na mesto in obratno. Spomnili se bodo tudi na 80-letnico klasičnega filologa Kajetana Gantarja in se posvetili pojmu sage.
Na svoj račun bodo prišli tudi otroci in mladostniki.
Sejem bo dopolnjeval bogat spremljevalni program, ki ga pripravlja Cankarjev dom. Med drugim bo vključeval več otroških predstav.
In potem se je zgodilo tisto, kar s knjižnim sejmom nima posebne zveze, me je pa malo »zdrznilo«. Omenili so namreč, da bo na prireditvah za otroke sodelovala tudi Prešernova nagrajenka Svetlana Makarovič. Najprej me je prešinilo, da je to pravzaprav smešno, saj vsi vemo, da Svetlana Makarovič »pamžev« pač je mara. Potem pa mi iz glave ni šla sintagma Prešernova nagrajenka. Pa kako? Saj je Prešernovo vendar zavrnila. Javno! Takrat sem bil v CD-ju. Poleg tega se vsi še spominjamo aferice, ki je ob tem izbruhnila. Menda jo je najbolj zmotilo to, da je nagrado takrat dobil »Cerkveni dekorater« p. Marko Ivan Rupnik.
In zdaj po 10. letih je ona spet Prešernova nagrajenka. Ko sem vprašal, kako to da je Svetlana spet Prešernova so mi odgovorili, da je plaketo sicer zavrnila, ni pa zavrnila denarja in da jo na ministrstvu vodijo kot nagrajenko. Ups! Torej je bilo vse na odru tedaj le blef? Šarada? Igrica za rajo? Kje pa je tu načelnost?
Tako sem malo pogledal po spletu in našel spisek Prešernovih nagrajencev, kjer piše, da je nagrado zavrnila. Potem sem našel precej obširno časopisno polemiko, ki sta jo imela Makarovičeva in Zlobec v Delu. Iz zapisanega izhaja, da je zavrnila tudi denar, vendar pa je uveljavljala nagrado pri državni pokojnini, ki jo zdaj prejema. Ob tem je poslanec Plemeniti sprožil celo poslansko vprašanje in dobil iz kulturnega ministrstva celo nekaj odgovorov. Kakorkoli že, morda bi vseeno malo premislili titule, ki jih nekomu dajemo, zaradi zgodovinske resnice namreč. Konec koncev je Svetlana Makarovič marsikaj (vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka...), kaj pa tudi ni...
Če navedem plastično primerjavo: ali bi bila članica Partije, če bi na odru ob podelitvi, javno zavrnila članstvo?

V današnjih Pogledih je med drugim tudi intervju z direktorjem ljubljanskega Cankarjevega doma Mitjo Rotovnikom. Del zanimivega pogovora se dotika tudi „predrage obnove ljubljanske opere“. Ker bi omenjeno lahko zanimalo še koga, izpisujem nekaj bolj izstopajočih navedb:
„Razkošen črni dodatek nad in za (nekdanjo) operno stavbo, je z vidika spoštovanja arhitekturne dediščine dobesedno estetski zločin nad eno najlepših kulturnih hiš v Ljubljani.“
„Slovenci imamo (v nasprotju z Nemci) dovolj denarja za vsakršno, ne le operno gradbeno šarlatanstvo. Načrtovana vsota za obnovo se je skoraj podvojila; porabljenih je bilo že vrtoglavih 43 milijonov €... konca pa po padcu Vegrada, še ni mogoče predvideti.“
„V irskem Weexfordu so lani zgradili čudovito, moderno opero z dvema akustično brezhibnima dvoranama za 32 milijonov €. Za porabljeni denar bi po zgledu Weexforda v Ljubljani že lahko imeli novo operno stavbo in dovolj bi ga bilo še za prenovo sedanje dvorane v danem prostorskem kontekstu.“
„Zagotovo (pa nas) največje presenečenje čaka na koncu te strokovno in politično nepremišljene avanture - ponovno soočenje z neustrezno akustiko: če ni ustrezne prostorske razsežnosti dvorane in vseh drugih akustičnih pomagal, ni niti ustrezne akustike.“
„In še za primerjavo: zgrešena prenova operno - baletne stavbe je dražja od graditve Cankarjevega doma - s šestimi dvoranami, tremi razkošnimi foajeji in galerijo.“
Komentar ni potreben.

Odprtje razstave v Žireh je lepo uspelo. Po maši na godovni dan sv. Martina je bilo odprtje v dvorani župnijskega doma. Tam je galerija zamišljena v prostoru zimske kapele. Ob eni strani so po vsej dolžini okna, ki dajejo prostoru veliko dnevne svetlobe. Pravzaprav se ne spominjam, da bi bila postavitev mojih slik v kaki galeriji doslej tako »posrečena«. S tem mislim na celostni vtis postavitve, enotnost prostora in prekrivanje tistega, kar sodi v sakralni prostor in tistega, kar je bilo na voljo. Moram se zahvaliti vsem sodelujočim, predvsem župniku in ge. Stanonikovi za govorne intervencije.

Pogled proti glavnemu oltarju.

Oltar zadnje večerje z nekaterimi slikami na zadnji steni.

Med predstavitvijo na odprtju razstave, v pogovoru z župnikom.

V četrtek 11. novembra imam odprtje razstave v Žireh. Simbolično ravno na sv. Martina, ki je župnijski zavetnik. Tam imajo nov župnijski dom in lepo zimsko kapelo, ki jo bom za nekaj časa opremil s svojimi slikami. Za razstavo si je najbolj prizadevala domačinka, dr. Marija Stanonik. Razstavil bom okoli 30 del novejšega datuma. Takole je zapisala ob eni prejšnjih razstav umetnostna zgodovinarka Bernarda Podlipnik:
»Jožeta Bartolja že celo desetletje pri postavitvi slikarskih razstav zanima (pre)oblikovanje galerijskega prostora – glede na to, da je njegov opus vezan na sakralno tematiko, raziskuje dialog med galerijskim in bogoslužnim prostorom. Slikarska dela oblikuje na podlagi prostora samega in možnosti, ki mu jih le-ta nudi. Za posamezen galerijski prostor pripravi oltar, ambon, slike, ki spominjajo na vitraje, pogosto doda posamezne cerkvene predmete, postavi stole, glasbeno ozadje. S temi celovitimi zasnovami pravzaprav raziskuje, kako naj bi bil po njegovem mnenju likovno opremljen cerkven prostor v sodobnem času, saj ima podoba v krščanskem prostoru poseben pomen in namen…Bartoljeva slikarska prizadevanja v preteklem desetletju tako lahko razumemo kot njegov odgovor na vprašanje, kako razumeti in ustvarjati bogoslužno umetnost danes.«
Lepo povabljeni 11.11.10 ob 18.45 v župnišče Žiri.

Tole je ena mojih prostorskih postavitev, ki je bila pred leti razstavljena v atriju Zavoda sv. Stanislava.