Med ateljejem, službo in družino mi minevajo zadnji časi. Nastajajo nova dela. Hvala Bogu me navdih še ni zapustil in nekaj me sili k delu še naprej. Tri nove slike so iz zadnjega cikla, ki sem ga poimenoval s skupnim naslovom Sanje, saj gre za brskanje po zabrisanih in zaprašenih delih, kjer so podobe iz zgodovine navlečene na sodobne izrazne možnosti.

Mimogrede naj povem, da so vse slike na lesu, gre pravzaprav za sprednje dele kuhinjskih omaric, kjer sem reliefne dele uporabil za okvir...

Zmoremo poslati človeka na luno, ne zmoremo pa obiskati soseda v stanovanju nasproti nas.

Zmoremo nakupovati dolge ure, časa za otroka, ki bi se rad igral z nami pa ne najdemo.

Zmoremo popraviti napako v jedrskem reaktorju, mamico, ki otovorjena potiska pokvarjen voziček, pa uspešno spregledamo.

Zmoremo preplezati najzahtevnejše smeri v Himalaji, na sprehod do bližnjega gozda s starim očetom pa se ne zmoremo odpraviti.

Lahko se potopimo globoko v ocean, v globino očesa žalostne žene pa ne zmoremo priti.

Lahko rešimo zadolženo banko, invalidu na vozičku, ki živi iz dneva v dan pa ne moremo zagotoviti, toplega obroka prav vsak dan.

Zvezde so daleč in ob njih spoznamo našo majhnost, a veličine tistega, ki zmore sočloveku reči oprosti, ne prepoznamo.

Človeka lahko razstavimo na delce, razrežemo na tanke trakove, a topline njegovega srca ne bomo zaznali.

Človek je uganka.

A kljub temu kaj vse zmoremo, kje vse smo bili, kaj vse smo rešili in kakšne rekorde smo podrli, je zame največji ta, ki otre solzo žalostnemu in zna jokati z njim. To zmorejo res redki in srečni ste, če poznate tega Človeka.

Lepo je, ko skupaj sedimo pri zajtrku in načrtujemo dan.

Stanovanje diši po svežem kruhu in kavi.

Otroci krmežljavo v očeh iščejo zaspančke.

Jutro je, nov dan, nova priložnost.

Svetloba dneva nas boža skozi okna.

Tekmujemo, kdo bo drugemu naredil veselje.

Tako malo je treba, da prisede… sreča. Nevede smo jo povabili v svojo sredo.

Ko si obuvamo sandale, zazvoni telefon.

Dedek je. »Kdaj pridejo vnuki?«

»Danes pa ne. Naredili smo načrt, gremo na lepše.«

»Kaj ni najlepše doma? Pri svojih?« sprašuje stari ata.

»Saj te vzamemo s sabo. Pridi še en sedež v avtu imamo prost.«

Malo omahuje, a ko ga nagovori najmanjši vnuk, že išče kopalke.

Na morje gremo. Na kopanje in sladoled.

S pesmijo in uganko v avtu.

Skupaj.

V resnem svetu, kjer kraljujejo katastrofe vseh vrst, nam primanjkuje iskrenega smeha in veselja. Ne narejenega smeha, kot ga obvladajo slave željni modeli, ki se jim ustnice kar same privzdignejo, ko opazijo kamero. Pristno veselje je zamenjalo hrupno veseljačenje, smeh pa krohot, ki je največkrat posledica roganja sočloveku.

Nasmeh in veselje razodevata človeka blage duše, ki s svojo osebo razdaja sproščeno veselje in mir. Ta pa lahko pride le iz polnega srca, sprijaznjenega in zadovoljnega s svojo življenjsko vlogo. Že sv. Pavel je povedal, da je sad Duha veselje...

Takih osrečujočih ljudi, ki lahko veselje širijo v svojo okolico pa je žal (pre)malo. In morda je tudi zato naš svet preveč tog.