Lepo je, ko skupaj sedimo pri zajtrku in načrtujemo dan.

Stanovanje diši po svežem kruhu in kavi.

Otroci krmežljavo v očeh iščejo zaspančke.

Jutro je, nov dan, nova priložnost.

Svetloba dneva nas boža skozi okna.

Tekmujemo, kdo bo drugemu naredil veselje.

Tako malo je treba, da prisede… sreča. Nevede smo jo povabili v svojo sredo.

Ko si obuvamo sandale, zazvoni telefon.

Dedek je. »Kdaj pridejo vnuki?«

»Danes pa ne. Naredili smo načrt, gremo na lepše.«

»Kaj ni najlepše doma? Pri svojih?« sprašuje stari ata.

»Saj te vzamemo s sabo. Pridi še en sedež v avtu imamo prost.«

Malo omahuje, a ko ga nagovori najmanjši vnuk, že išče kopalke.

Na morje gremo. Na kopanje in sladoled.

S pesmijo in uganko v avtu.

Skupaj.