Smo tik pred Tednom Karitas. V koprski škofiji je uradni začetek že vrsto let v znamenju likovne kolonije Umetniki za Karitas. Ta vsako leto v avgustu na Sinjem vrhu nad Ajdovščino zbere pisano druščino ustvarjalcev različnih (likovnih) področij, ki teden dni ustvarjajo v prijaznem ambientu družine Vidmar. Likovna dela, ki tam nastanejo, potem razstavimo na dvorcu Zemono pri Vipavi. Tako bo tudi letos v petek 23. novembra ob 20. uri, ko se bomo zopet zbrali ustvarjalci, organizatorji in ljudje dobre volje. Likovna kolonija letos lavi 18. rojstni dan. Ravnatelj škofijske Karitas Koper Matej Kobal je ob jubileju zapisal:

„Ko nekdo postane polnoleten mu po glavi roji kup stvari. Počuti se skoraj vsemogočnega, sposobnega storiti kar koli, zrelega,… Ko pomisli na odgovornost, ki mu jo polnoletnost prinaša postane malo manj pogumen, ko pa se zazre v prihodnost marsikomu pogum uplahne in si kot Pika Nogavička zaželi: »ljuba kroglica pregelk, nikdar nočem biti velk.« Umetniki za Karitas so z letošnjim letom postali polnoletni. Neverjetno, kako čas hitro mine. Zdi se mi, kot bi se včeraj dogovarjali in načrtovali kako sploh začeti, pa je minilo že osemnajst let. Lepo število umetnikov, del, razstav,… se je v tem času zvrstilo. Število udeležencev je iz leta v leto raslo, ugodne ocene, komentarji, spodbude udeležencev,…“

Organizatorka, namestnica ravnatelja škofijske Karitas Koper, Jožica Ličen pa dodaja:

„Pride čas otroštva in pride čas odraslosti. Z Umetniki za karitas smo prve korake načrtovali leta 1995 v hiši dveh umetnikov, Silve in Azada Karim. Lahko bi rekli »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20) in zbrali smo se prav zato, da z navzočnostjo čutečih ljudi, kar umetniki nedvomno so, živimo in širimo ljubezen in umetnost. Etika in estetika je na Sinjem vrhu nad Ajdovščino že tisto leto zadihala s polnimi pljuči. Ob polnoletnosti kolonije Umetniki za Karitas vem, da je ta veriga lepote in dobrote v vseh teh letih ponesla prelepi košček nad Vipavsko dolino in gostoljubnosti Vidmarjeve domačije na vse celine. Posredno pa se je dotaknila številnih ljudi v stiski. Delamo z roko v roki, tako strokovni sodelavci, kot sodelavci Karitas, od galeristov in lastnikov prostorov, kjer razstave gostujejo do medijev, ki ta glas širijo med ljudi. Vsako leto s pomočjo radia Ognjišče slišimo tudi glas umetnikov, ki imajo današnjemu človeku kaj sporočiti.“

In res oddaja, ki smo jo posneli poleti na Sinjem vrhu bo na sporedu v četrtek 22. novembra ob 17.h. Vabljeni k poslušanju! Vabljeni tudi na Zemono (v petek 23. novembra ob 20.h) in še posebej vabljeni k širjenju sporočila lepote in dobrote med ljudi, prav zdaj, ko so težki in neobetavni časi. Naša pomoč je toliko pomembnejša.

Ne zgodi se prav pogosto, da pridem iz gledališča z odprtimi usti in cmokom v grlu. Prav to se mi je zgodilo ob predstavi Dvom Prešernovega gledališča Kranj. Gre za delo ameriškega dramatika, scenarista in režiserja Johna Patricka Shanleya, ki je za omenjeno delo prejel Pullitzarjevo nagrado za najboljše dramsko besedilo leta 2005. Predstavo je režiral Alen Jelen, nastopajo pa Borut Veselko, Vesna Jevnikar, Vesna Slapar in kot gostja Maša Kagao Knez.

To je drama z močnimi dialogi in nedorečenim koncem, ki pušča več odprtih vprašanj, kot pa ponuja jasnih odgovorov nanja. Zato jo lahko tudi »beremo« na več načinov.

Gotovo jo je mogoče brati kot predstavo o spolnih zlorabah znotraj Katoliške Cerkve. Te so dodobra pretresle Ameriko, Irsko, Nemčijo… Vendar ni le to. Ker je beseda dvom celo v naslovu, je to lahko tudi drama o tem, kako človeku vzameš dobro ime, pa čeprav o tem nimaš nobenih oprijemljivih dokazov. Nihče namreč ni brez napak in brez preteklosti. Važno je le, kako pritisneš nanj.

Končno je to lahko tudi čisto cerkveno dramsko besedilo, ki se ukvarja s »trenji« med starim in novim, med pred in pokoncilskim modelom Cerkve. Eden je paragrafsko Janzenistični model, drugi bolj prožen, sodoben in evangeljski. Prvi v drugemu vidi predvsem odmik od ustaljene prakse in dogmatičnih izhodišč, vedno išče le napake, drugi želi po okostenelih žilah spustiti nov sok evangelizacije in zato ubira bolj neposredne načine nagovora. Med njima nujno pride do napetosti in konflikta. Vprašanje je le, kje je meja? V tem delu je ne najdemo, zato nas sili, da o tem govorimo med seboj in postajamo na tem področju bolj občutljivi.

Odlično besedilo je v Kranju naletelo tudi na odlično gledališko ekipo, ki je zapisane besede prenesla v odrsko življenje. Izjemna sestra Alojzija (Vesna Jevnikar) se brezkompromisno spusti v boj za svoj prav, ki ga čuti le na intuitivni ravni. Kljub navidezni podrejenosti redovnice glede na duhovnika, na koncu doseže svoje, a vendar za ceno vrste spornih ravnanj in končno dvoma, ki jo razjeda.

Sestra Jakobina (Vesna Slapar) odlično prikaže transformacijo delovanja mlade redovnice. Njena predpostavljena, s. Alojzija, v njej enega za drugim »ubija« ideale za katere si prizadeva.

Oče Flynn (Borut Veselko) je ravno prav idealističen, da mladi v njem prepoznajo »svež veter« in obenem dovolj moder, da v pridigah razkrinkava napake svoje okolice. S svojim nastopom, (daljšimi nohti, sladkorjem v čaju, posvetnimi pesmimi in kemičnim svinčnikom, ki ga uporablja) nujno naleti na odpor pri vedno urejeni ravnateljici s. Alojziji.

Tudi gospa Muller (Maša Kagao Knez) je odlična v vlogi matere 12 letnega temnopoltega sina, ki ga okolica ne sprejme, zanj pa se zavzame oče Flynn. Že z uporabo bolj pogovornega jezika pokaže, da prihaja iz drugačnega okolja in na nekatere probleme gleda popolnoma drugače od ostalih.

Prepričan sem, da bi si morali to odlično predstavo ogledati predvsem kristjani, kajti na več področjih nam nastavlja ogledalo. In to ne samo klerikom. Nikakor ne gre za plehko moraliziranje ali banalnosti ob prikazovanju vsakdana ameriške katoliške šole, ki je (zaradi ravnateljice) morda »bolj podobna zaporu, kakor šoli«. Prej je to delo avtorja, ki te probleme dobro pozna in se jih loteva večplastno.

Grobovi pokojnih so pridiga živim.

Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš...

Morda jutri, morda čez 50 let, kar pa je v večnostnem vidiku le majhna razlika.

Prisluhnimo tihemu govorjenju grobov.

Tam sredi množice prižganih sveč, posrkajmo vase dragoceni obisk.

To je morda najlepši prostor za premišljevanje o življenjskih vprašanjih.

Vsak ima svojo pot in svojo misel. Na tem mestu se sklene.

Lahko bi nas ne bilo.

Pot po ovinkih ali naravnost se konča v Očetovem domu.

Kristus je to pot nekoč prehodil in nas čaka, kjer nam je mesto pripravil.

Sleherna ura tukaj je zato darilo in šele smrt bo pravo rojstvo...

To so dnevi, ko se spominjamo naših pokojnih.

Tistih, ki smo jih imeli radi in jih ni več med nami.

Vedno, ko se spomnimo nanje nam v srcu vstane otožnost.

Spomin na mamo, starega očeta…

A kristjani nismo žalostni zaradi njih.

Vsaj ne želimo biti.

Verjamemo namreč, da so v večnem veselju, odrešeni vsega trpljenja in bolečin.

Vstajenje in večno življenje sta srčika krščanskega oznanila.

Nekaj tako temeljnega, da je sv. Pavel zapisal: »Če pa Kristus ni vstal je prazna naša vera…«

Vsi svetniki in verni rajni so zato naš opomin.

Opomin k čuječnosti in razmislek o življenju.

Ne vemo ne dneva, ne ure, kdaj pride klic v večnost.

Nam lahko kdo podaljša tostransko življenje le za trenutek?

Ni ga!

Sveče in urejeni grobovi so znak upanja.

Nekoč se spet snidemo, mama, oče, prijatelj...

Naša pokopališča so v teh dneh polna luči.

Luč pa pomeni svetlobo in veselje.

In Kristus pravi: “Grem, da vam prostor pripravim!”

Kdo, če ne kristjan, lahko sprejme smrt kot enega najpomembnejših trenutkov svojega življenja?

Kdo, če ne Jezus, nas lahko tam spremlja.

In kdo, če ne Bog, je lahko naš usmiljeni sodnik?

Razmere za maraton letos res niso bile dobre. Kljub temu smo spet lahko uživali v pogledu na pisano množico tekačev, ki so se na progo odpravili z različnimi motivi, a vendar z jasno željo, premagati samega sebe! Čestitke vsem za pogum, dobro voljo in zmago nad samim seboj!

Vsako leto znova me očara kakšna družinica, ki teče skupaj, vsak po svojih zmožnostih.