7. postaja Križevega pota – Jezus pade drugič pod križem

Molimo te Kristus in te hvalimo,

ker si svojim križem svet odrešil.

Ko razmišljam o žrtvah druge svetovne vojne, mi na misel prihaja, da smo Slovenci takrat padli 100.000 krat. Za vsako žrtev enkrat.

Padali smo v globeli in vrtače, kraške jame in tankovske jarke, pred zidovi kot talci, od lakote v taboriščih, na različnih frontah, v različnih uniformah … Za vsakim padcem je ostala bolečina. In namesto, da bi bila ta bolečina izjokana in odžalovana, so jo mnogi morali potlačiti v sebi. Jokati le na skrivnem.

Očetje so ostali brez otrok.

Sestre brez bratov.

Otroci niso občutili varnosti, ki bi jo mogel dati le pogrešani oče.

Žene so se zaradi izgube moža, same, za sirote, zgarale do smrti.

Matere pa … Za njih je bilo najhuje. Mnoge so še dolga leta upale, da se bodo ljubljeni otroci vrnili. Kajti, le kateri otrok ni bil ljubljen?

Vse pa je objemal strah. O velikem delu žrtev se ni smelo govoriti. Njihovi padci so bili zamolčani. Zdelo se je, da ne bodo nikoli več del naroda.

A Jezus se je na svojem križevem potu po padcu dvignil in nadaljeval pot. Njegova pot pa se, čeprav se zdi tragična do konca, ne konča na križu, ampak v zori Velike noči. Kot nas krepi zgled prebičanega in zasramovanega, s trnjem kronanega Zveličarja, ki si znova oprta križ na svoja ramena, tako dvignimo tudi naše žrtve. Vse! Brez razlike!

Združeni v smrti so namreč vsi enaki. Za vsako žrtev druge svetovne vojne se lahko najde Varuh spomina, z blago mislijo, molitvijo … Blagohotni spomin njim sicer ni več potreben. Še kako pa je potreben nam, danes, tukaj. Verjamem, da se bo ob zgledu kako Jezus ponovno vstane, zganilo naše kamnito srce in začelo biti v sočutju.

Usmili se nas o Gospod,

Usmili se nas

Po tednu dni odsotnosti razmišljam o pomenu evangeljskih besed: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mr 6,31. Brez časopisov in radia, brez televizorja, brez interneta smo postali potrošniki drug drugega. V dobrem pomenu besede, se razume. Veliko pogovorov, svežega zraka, športnih aktivnosti in podob narave, ki se ti vtisnejo v spomin.

Ne, vreme še zdaleč ni bilo idealno, vendar kmalu začutiš, da je pomen vremena za medosebne odnose, kot snežinka na topli dlani. Lahko jo občudujemo ali se nanjo jezimo, nikakor pa nam ne more vzeti privilegija povezanosti, naklonjenosti in medsebojne ljubezni.

Vsi po vrsti gremo telesno in duhovno okrepljeni novim delovnim izzivom naproti.

Razstavo v Celicah smo danes zaprli.  23 strani podpisov in kratkih misli o razstavi, se je nabralo v Knjigi vtisov. Skupni besedi bi bili: pretresljivo in hvala. Hvala, ker ste omogočili obisk in pretresljivo ob tem, kar smo videli, občutili, doživeli.

V pogovoru z ostalimi sodelujočimi umetniki sem začutil pristno presenečenje ob izjemnem obisku. V tednu dni, le v dveh urah na dan (to je skupno 14 ur), kot je bila razstava na ogled, si jo je ogledalo, po naših ocenah, več kot 600 ljudi. To se morda komu zdi malo, a naj le pokliče v kakšno galerijo, kjer je na ogled razstava sodobne umetnosti in preveri kakšen je povprečen obisk razstav.

Čestitam vsem tistim, ki so svoje srce naredili odprto za sočutje, ki je velo iz celic, ki so bile nekoč v svetu senc, danes pa le nemo pričujejo.

Veselim se že postavitve obširnejše razstave v Zavodu sv. Stanislava 12. februarja. Zdaj tudi že lahko napišem kdo vse bo sodeloval:

Jana Vizjak, Mira Ličen Krmpotič, Andrej Jemec, Emerik Bernard, Milena Usenik, Drago Tršar, Jiri Kočica, Herman Gvardijančič, Črtomir Frelih, Matej Metlikovič, Jurij Selan, Jiri Bezlaj, Marjan Drev, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Darko Slavec, Janko Orač, Tone Seifert, Jošt Snoj, Veljko Toman,  Žiga Okorn, Marta Jakopič Kunaver, Marijan Tršar, Stane Kregar, Jožef Muhovič in Jože Bartolj.

V galeriji Družina v Ljubljani je bilo odprtje razstave slik 20. likovne kolonije Umetniki za Karitas. Razstavo je odprl ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Zbralo se je več kot pol umetniških parov, ki so tokrat ustvarjali za Karitas. V kulturnem programu je sodeloval zbor Radia Ognjišče. Zbralo se je kar nekaj obiskovalcev, med njimi številni slikarji in prijatelji Sinjega vrha. Bilo je lepo in ker mi je prijazni gospod Janez Platiše ekspresno poslal fotografije, jih delim še z ostalimi.

Sicer pa bo razstava na ogled do konca meseca. Do takrat je tudi mogoč nakup likovnega dela, katerega izkupiček gre v celoti za ljudi v stiski.

Razstavo je odprl nadškof Zore.

V pogovoru z Anamarijo Stibilj Šajn in Jožico Ličen.

Radijski zbor: Urša Sešek, Petra Gorše, Marjan Bunič, Andrej Jerman in Jure Sešek.

Vse slike je posnel Janez Platiše.

Približuje se najlepši družinski praznik, ki se ga najbolj veselijo otroci. S svojo živo tradicijo jaslic in okrašenih božičnih drevesc, se mu uklanjajo tudi zakrknjena srca.

Marsikdo, ki je dobroto v vsakdanjem pehanju za denarjem in dobrinami že skoraj pokopal, se v teh dneh zgane.

Marsikdo, ki je na dobroto že popolnoma pozabil, začuti v teh dneh žejo, da bi koga razveselil, se s kom pomiril, obnovil staro prijateljstvo.

Še med vojno za božične praznike navadno prekinejo napade.

In ko je nekje na mrazu s krempeljcem po oknu popraskal prezebel mucek, so še njega ljubeznivo sprejeli, ga na hitro ogreli in nahranili.

Če nas lahko nagovori že zunanja forma, koliko bolj je potrebno, da naredimo tudi nekaj za duha? Seči v denarnico in izvleči nekaj kovancev je lažje, kot pa oditi k sočloveku in biti zanj.

Kdaj bomo ugotovili, da množina božičnih daril ne odtehta pristne povezanosti s tistimi, ki so jim namenjena?

Še je čas, da naredimo nekaj tudi v tej smeri!