7. postaja Križevega pota – Jezus pade drugič pod križem

Molimo te Kristus in te hvalimo,

ker si svojim križem svet odrešil.

Ko razmišljam o žrtvah druge svetovne vojne, mi na misel prihaja, da smo Slovenci takrat padli 100.000 krat. Za vsako žrtev enkrat.

Padali smo v globeli in vrtače, kraške jame in tankovske jarke, pred zidovi kot talci, od lakote v taboriščih, na različnih frontah, v različnih uniformah … Za vsakim padcem je ostala bolečina. In namesto, da bi bila ta bolečina izjokana in odžalovana, so jo mnogi morali potlačiti v sebi. Jokati le na skrivnem.

Očetje so ostali brez otrok.

Sestre brez bratov.

Otroci niso občutili varnosti, ki bi jo mogel dati le pogrešani oče.

Žene so se zaradi izgube moža, same, za sirote, zgarale do smrti.

Matere pa … Za njih je bilo najhuje. Mnoge so še dolga leta upale, da se bodo ljubljeni otroci vrnili. Kajti, le kateri otrok ni bil ljubljen?

Vse pa je objemal strah. O velikem delu žrtev se ni smelo govoriti. Njihovi padci so bili zamolčani. Zdelo se je, da ne bodo nikoli več del naroda.

A Jezus se je na svojem križevem potu po padcu dvignil in nadaljeval pot. Njegova pot pa se, čeprav se zdi tragična do konca, ne konča na križu, ampak v zori Velike noči. Kot nas krepi zgled prebičanega in zasramovanega, s trnjem kronanega Zveličarja, ki si znova oprta križ na svoja ramena, tako dvignimo tudi naše žrtve. Vse! Brez razlike!

Združeni v smrti so namreč vsi enaki. Za vsako žrtev druge svetovne vojne se lahko najde Varuh spomina, z blago mislijo, molitvijo … Blagohotni spomin njim sicer ni več potreben. Še kako pa je potreben nam, danes, tukaj. Verjamem, da se bo ob zgledu kako Jezus ponovno vstane, zganilo naše kamnito srce in začelo biti v sočutju.

Usmili se nas o Gospod,

Usmili se nas