Nobelov nagrajenec za medicino leta 1912 dr. Alexis Carrel, ki je nagrado prejel za raziskave spajanja krvnih žil in presajanja organov je bil spremljevalec na bolniškem vlaku za Lurd. Kot skeptik je zavračal lurške čudeže, a je enega tudi sam doživel. Opisal ga je v knjigi „Potovanje v Lurd“. Poleg čudeža samega je morda najbolj pretresljiv del, ko se bodoči nobelovec znajde v cerkvi ob preprostem kmetu in moli za vero. Tam pravi, da ne bo nič več razpravljal in kritiziral. Dobro Devico, po trdih preizkušnjah svoje intelektualne nadutosti, prosi za vero! Carrel sklene, da je v tisti noči jasnost napolnila njegovo dušo, da so vse teoretične hipoteze izginile, da ga je ves razumski nemir zapustil.
„Marija mi je pokazala resnico.“

Naj te boža sreča.
Želim ti jo.
Želim ti tudi notranjega miru.
Takrat tudi vihar ne more prizadeti jedra tvojega jaza,
kajti vihar vedno prihaja od zunaj, ti pa si skladen znotraj sebe.

Tistim, ki tavajo in iščejo, je morda potrebno pomagati iti vase …
Ko se zaprejo zadnja vrata, kjer smo iskali ljubezni in razumevanja in nam drhteča roka omahne prazna, takrat nas lahko preseneti preblisk: poskusi še eno pot, pot do svojega srca.
Če tam srečaš Njega in ustvariš v sebi svet ljubezni, si rešil svoje življenjsko vprašanje.
Še več, prav ti boš postal rešitev tistim, ki iščejo in tavajo.
Koliko ljudi v naši okolici čaka na tvojo ljubezen, morda le na nekaj pozornosti …
In če jo daš, ne boš več berač, kajti več kot daš, več imaš!

Ko razmišljamo o kulturi in umetnosti prisluhnimo tokrat skladatelju Ludwigu van Beethovnu (1770 – 1827), za nekatere največjemu skladatelju vseh časov.
Ko je skladal, si je govoril: „Bog je opora, pomoč preganjanim, upanje utrujenim.“ Brez te dimenzije njegove glasbe sploh ne moremo razumeti. Na rokopisu Missae Solemnis, ki jo je pisal od leta 1819 do 1823, je imel napisano: „Bog je trdnjava, ki se je ne da zrušiti!“ Na svoji pisalni mizi je imel list s tremi definicijami Boga: „Jaz sem, ki sem.“ „Jaz sem to, ker je bilo, ker je in kar bo,“ in „On je Edini in temu Edinemu dolguje svoj obstoj vse, kar obstoji.“
Njegovo življenje je bilo polno hudih trenutkov in preizkušenj, najhujša je bila gluhota, s katero se je v polnosti soočil pri šestinštiridesetih letih. A kljub temu je v njegovi beležnici tudi naslednji citat: „Bi mar ribič prišel do bisera na dnu morja, če bi ga strah pred krokodilom zadržal pred obalo?“

Prava resničnost niso „dobri stari časi“ na katere se sklicujejo stari.
Prav tako resničnost ni „boljša prihodnost“, o katerih sanjajo mladi.
Le izkušnje, ki smo jih pridobili, prekvašene z zaupanjem v prihodnost, naredijo iz sedanjosti obetavno dejstvo.
Trmasto vztrajanje na svojih prepričanjih, torej ne more biti garancija, da nam bo šlo dobro.
Zavestno se moramo vedno znova, od situacije, do situacije, odločati za dobro, za ljubezen, za veselje.
In to velja za vse, tako stare, kot mlade.
Kajti „slabe“ in „dobre“ čase, človek ustvari sam!