Ko razmišljamo o kulturi in umetnosti prisluhnimo tokrat skladatelju Ludwigu van Beethovnu (1770 – 1827), za nekatere največjemu skladatelju vseh časov.
Ko je skladal, si je govoril: „Bog je opora, pomoč preganjanim, upanje utrujenim.“ Brez te dimenzije njegove glasbe sploh ne moremo razumeti. Na rokopisu Missae Solemnis, ki jo je pisal od leta 1819 do 1823, je imel napisano: „Bog je trdnjava, ki se je ne da zrušiti!“ Na svoji pisalni mizi je imel list s tremi definicijami Boga: „Jaz sem, ki sem.“ „Jaz sem to, ker je bilo, ker je in kar bo,“ in „On je Edini in temu Edinemu dolguje svoj obstoj vse, kar obstoji.“
Njegovo življenje je bilo polno hudih trenutkov in preizkušenj, najhujša je bila gluhota, s katero se je v polnosti soočil pri šestinštiridesetih letih. A kljub temu je v njegovi beležnici tudi naslednji citat: „Bi mar ribič prišel do bisera na dnu morja, če bi ga strah pred krokodilom zadržal pred obalo?“