Prava resničnost niso „dobri stari časi“ na katere se sklicujejo stari.
Prav tako resničnost ni „boljša prihodnost“, o katerih sanjajo mladi.
Le izkušnje, ki smo jih pridobili, prekvašene z zaupanjem v prihodnost, naredijo iz sedanjosti obetavno dejstvo.
Trmasto vztrajanje na svojih prepričanjih, torej ne more biti garancija, da nam bo šlo dobro.
Zavestno se moramo vedno znova, od situacije, do situacije, odločati za dobro, za ljubezen, za veselje.
In to velja za vse, tako stare, kot mlade.
Kajti „slabe“ in „dobre“ čase, človek ustvari sam!