Nobelov nagrajenec za medicino leta 1912 dr. Alexis Carrel, ki je nagrado prejel za raziskave spajanja krvnih žil in presajanja organov je bil spremljevalec na bolniškem vlaku za Lurd. Kot skeptik je zavračal lurške čudeže, a je enega tudi sam doživel. Opisal ga je v knjigi „Potovanje v Lurd“. Poleg čudeža samega je morda najbolj pretresljiv del, ko se bodoči nobelovec znajde v cerkvi ob preprostem kmetu in moli za vero. Tam pravi, da ne bo nič več razpravljal in kritiziral. Dobro Devico, po trdih preizkušnjah svoje intelektualne nadutosti, prosi za vero! Carrel sklene, da je v tisti noči jasnost napolnila njegovo dušo, da so vse teoretične hipoteze izginile, da ga je ves razumski nemir zapustil.
„Marija mi je pokazala resnico.“