Uspelo nam je pobrati sadove narave, ki smo jih pridelali na lani podorani njivici. Delovna akcija, ki se je začela pred osmo uro zjutraj, je v polnosti uspela. Krompir je pospravljen, pobrali smo ga kakih 100 do 120 kg. Tehtali nismo, saj pravzaprav ne gre za trgovino, ampak za samooskrbo. Krompirja bi moralo biti za ozimnico čisto preveč. Toliko ga je zraslo iz 20 kg semenskega krompirja. Glede na to, da je trenutno še precejšnja suša, smo lahko s pobranim več kot zadovoljni.

Pri vsej zgodbi me najbolj veseli, da je prej omenjena samooskrba povezala tri generacije. Svetovalec in nadzornik je bil deda, tisti, ki je organiziral oče, veliko veselja pa sta imela sinova, ki se jima je zdelo, da je krompirja toliko, da ga dve leti ne bomo porabili.

Pobrani krompir smo dali na hladno. Prihodnji teden ga bomo prebrali in spravili na mesto ozimnice.

In njiva? Čakamo, da jo zalije, potem pa sejemo pšenico. Drugo leto naj bi torej želi. To bo sploh zanimiv projekt, ker je zaradi divjih živali, njivo potrebno še ograditi. Če bo šlo vse po načrtih bomo prihodnje leto ob tem času že jedli kruh iz doma pridelane moke.

In še vprašanje, koliko se nam to splača? Cenovno se gotovo ne izplača. Če bi gledali samo na ekonomsko logiko in čas, ki smo ga porabili, potem je ukvarjanje z vrtički in njivicami sama izguba. Če pa prištejemo vse izkušnje, ki smo jih dobili, če pomislimo na prenašanje znanja na mlade, nenazadnje če pomislimo na to, da pridelanega krompirja nismo niti enkrat škropili in je čisto »bio«, potem je cena tega krompirja (za nas) neprecenljiva.

Današnja nedeljska sv. maša je bila glede na zadnje dogodke v Cerkvi na slovenskem... posebna.

Že Lukov evangelij 12,13 - 21: »Rekel pa mu je nekdo iz množice: »Učenik, rêci mojemu bratu, naj dediščino deli z menoj!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.« Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo in je sam pri sebi premišljal: ‚Kaj naj počnem, ko svojih pridelkov nimam kam spraviti?‘ In rekel je: ‚Tole bom storil; svoje žitnice bom podrl ter postavil večje in tam bom spravil vse svoje pridelke in svoje blago. In svoji duši porečem: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‘ Toda Bog mu je rekel: ‚Neumnež, to noč bodo tvoje življenje terjali od tebe; kar pa si spravil, čigavo bo?‘ Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat pred Bogom.«

Med mašo danes smo prosili za našega papeža Frančiška, našega apostolskega administratorja Andreja, za duhovnike in redovnike...

Na koncu pa nas je v posebnem pismu nagovoril apostolski administrator: »Naš nadškof Anton je spoznal, da del odgovornosti za finančne težave, ki jo je nekaj let nosil skupaj z drugimi v mariborski škofiji in pozneje nadškofiji, vse bolj otežuje njegovo oznanjevanje. Zato se je odločil, da s ponujenim odstopom omogoči Cerkvi na Slovenskem prepričljivejše delovanje...«

Najbolj tvegan položaj v Sloveniji je nadškof. Imeli smo štiri, danes nimamo nobenega (v domovini). Vsi so bili predčasno upokojeni. Včasih smo rekli, da Cerkev kot stoletna diplomatka, svoje nespretne kadre poviša in umakne s položaja, ki mu niso kos. Ja, to je bilo morda včasih. Danes jih degradira in umakne iz javnosti.

Teolog dr. Ivan Štuhec je pred časom rekel, da bomo verniki pač vse požrli, kot smo vedno. Ni se prav veliko zmotil, čeprav se z njegovo izjavo takrat marsikdo ni strinjal. Prav tako se danes mnogi ne strinjajo z odstopom obeh nadškofov. Tudi novomeški škof Glavan, ki trenutno vodi Ljubljansko nadškofijo iz Novega Mesta pravi, da je palica nepravično padla po le dveh hrbtih, odgovornih pa je precej več. Ko so ga vprašali, če bi on prevzel nadškofijo, pa je hitel z odkimavanjem. Starost, zdravje in ostalo... Ne, danes ni veliko junakov, ki bi lahko postali nadškofje, še posebej, ker je njihova glava v Sloveniji vedno na pladnju.

Oziramo se okoli sebe in iščemo naslednike na izpraznjenih nadškofijskih sedežih. Jih bomo našli doma, ali bodo prišli iz tujine? Njihovo delovanje ne bo lahko. Spopasti se bodo morali z razmerami, za katere si nismo mislili, da bodo kdaj nastopile. Ponuditi bodo morali jasne programe pastoralnega delovanja in jih potem izvajati. Nastopiti bodo morali z odločnostjo, včasih morda tudi trdo do sodelavcev, kajti od njih bodo terjali „pomnožitev talentov“ in ne stanje na mestu.

Stanje na mestu pa je trenutno stanje Cerkve na Slovenskem. Stojimo in se nejeverno oziramo naprej. Se nam to res dogaja?

V zgodovini našega naroda se še ni zgodili, da bi verniki v istem dnevu ostali brez dveh škofov. Še več zgodilo se ni niti to, da bi dve podrejeni (sufraganski) škofiji postali administrativno nadrejeni nadškofiji. 31. julij je torej zgodovinski dan, ki prihaja le nekaj dni po odmevnem Svetovnem dnevu mladih v Riu de Janeiru, kjer je več milijonov mladih slavilo praznik vere. Nekoliko evforični dnevi v družbi nekonvencionalnega papeža so pustili globok pečat, prav tako pa ga pušča tudi današnja razrešitev vrha slovenske Cerkve.

Še včeraj so o tem vedeli le dobro podučeni, tudi špiclji znotraj škofije, ki so vse skupaj odklepetali (bogsigavedi zaradi kakšnih uslug) novinarki Dnevnika. Novica torej danes zjutraj ni bila zgolj napoved tiskovne konference, ampak prvostranska afera z napovedjo vsega, kar se je potem ob 12. uri dejansko zgodilo. Nuncij se je sicer hudoval nad mediji češ, da se ne držijo dogovorov, a dokler se ne bo pristriglo peruti dobro obveščenemu klepetavemu kleriku, se bodo Cerkvene zgodbe pač pisale na tak način.

Odhajata torej dr. Stres in dr. Turnšek. Kot se da razbrati iz njunih odgovorov, odhajata tudi z odločbo umika iz javnosti, eden v tujino, drugi v domačo osamo. O tem sta spregovorila popoldne za naš radio. Morda je koga presenetilo (mene je), da je pogovor z njima vodil tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Tadej Strehovec in ne kdo od naših novinarjev. Občutek iz stanovskega vidika vsekakor ni dober, kljub temu pa jim štejem v dobro, da so pogovor pred javnostjo sploh izpeljali (lahko ga tudi ne bi).

V dobrem letu smo ostali brez štirih nadškofov, kar ni kaka prijetna popotnica naslednikom. Mariborska finančna afera je dodobra zarezala v podobo Cerkve in pokazalo se je, da so bile nekatere smernice razvoja, ki so stavile na večjo finančno neodvisnost, postavljene povsem napačno. Z nastopom novega papeža Frančiška, ki se je obrnil predvsem na uboge in zapostavljene, je postalo jasno, da bo treba graditi na novih temeljih in tako je bilo današnje dogodke moč predvideti, bilo je le vprašanje časa, kdaj se bodo zgodili.

In zdaj? Kako naprej? Nadškofijski mesti sta izpraznjeni. Smo pod nekakšno »prisilno« upravo. Nova imenovanja se lahko zavlečejo, po nekaterih napovedih, tudi do prihodnje Velike noči. In še vprašanje, kdo si pravzaprav želi danes prevzeti odgovornost za vodenje obeh nadškofij?

Na nek način smo danes na najslabšem verniki. Po eni strani smo dočakali epilog velike finančne afere in bi glede tega morali biti zadovoljni, vendar ostaja grenak priokus, da je šiba udarila tudi po nas, nič krivih vernikih, ki smo ostali brez obeh prvih pastirjev. In kakorkoli že razmišljamo, krivda obeh nadškofov ne more biti tako enaka, kot je njuna kazen.

Preostane torej le zaupanje in priprošnja k Tistemu, ki vodi našo barko že 2000 let. Bili so pretresi, bile so krize, a iz njih je Cerkev vedno izšla močnejša, okrepljena in očiščena. Bo zdaj tudi tako?

60 letni oče je peljal svojega 28 letnega sina na razgovor za službo. Ima pač čas in sin je že nekaj časa brezposeln. Res lepa gesta. Ne vem ali je sin dobil službo, ampak jaz mu je gotovo ne bi dal. Sin je nedvomno nesamostojen, nesamozavesten, po možnosti mu je mama oprala perilo in pripravila malico.

Kljub temu, da je oče nedvomno hotel storiti nekaj dobrega za svojega potomca, mu je naredil malo koristi. Zanj bi bilo veliko koristneje, ko bi ga vrgel iz zastonj mama in ata hotela. Ampak to je seveda zgodba, ki se je začela že davno.

Ganljivo je videti, kaj vse bi človeški starši naredili za svoje mladiče. Začne se že navsezgodaj, ko za otroka ni nič dovolj dobro. Ko ga starša malikujeta in iz njega naredita »Naše veličanstvo«. Na vse dejavnosti, ki mu jih izbereta ga vozita z avtomobilom, ga pretirano spodbujata in skratka skrbita, da se pri vsem skupaj kar se da dobro počuti.

V šoli poskrbita, da vsi učitelji čimprej spoznajo njunega otroka, ki je zelo nadarjen. Kaj zato, če kdaj ne naredi naloge… S tem se ja ne bomo obremenjevali. In če nama kaj ni prav, naj šola opravi svoj del naloge, otrok pač mora zaključiti šolanje, saj šolo vendar plačujemo, da je temu tako…

Tudi počitnice in dopuste si starša prilagajata tako, da je otrok čimdlje na mestu, ki mu je najbolj všeč. Naprimer tam, kjer imava počitniško hišico. Tudi dopust si razporediva tako, da je »Naše veličanstvo« kar najdlje časa na morju. Tako si celo počitnice razdeliva tako, da je najprej eden z njim 14 dni svojega dopusta in nato še 14 dni drugi. Da ja omogočiva našemu najboljše. Pa kaj če se midva nimava skupnega dopusta.

In medtem ko otrok išče mesto svoje pomembnosti v vesolju lastnega popka, se zakonca drug drugemu odtujujeta. Kako bi se ne, če pa njuno pozornost najbolj zaposluje veličanstvo, ki sta si ga naprtila na rame.

Je potem kaj čudno, če se potem zgodi, da ostareli starš pripelje na razgovor za službo svojega (pre)zrelega sina, ki je čustveno in vedenjsko nedorasel? Pa kako je to čudno, saj sva ja storila vse, da bi mu omogočila najboljše pogoje za življenje in kariero?

Prej ko boste ugotovili, da je za otroka neskončno boljše, če se kdaj na trening kareteja pelje z mesečno karto, kot pa z maminim taksije, bolje mu bo in prej si bo pridobil nekaj spretnosti, ki jih bo pri iskanju službe pri 28 letih z lahkoto vnovčil! Konec koncev je njegovo življenje njegovo in ne vaše.