Najbolj tvegan položaj v Sloveniji je nadškof. Imeli smo štiri, danes nimamo nobenega (v domovini). Vsi so bili predčasno upokojeni. Včasih smo rekli, da Cerkev kot stoletna diplomatka, svoje nespretne kadre poviša in umakne s položaja, ki mu niso kos. Ja, to je bilo morda včasih. Danes jih degradira in umakne iz javnosti.

Teolog dr. Ivan Štuhec je pred časom rekel, da bomo verniki pač vse požrli, kot smo vedno. Ni se prav veliko zmotil, čeprav se z njegovo izjavo takrat marsikdo ni strinjal. Prav tako se danes mnogi ne strinjajo z odstopom obeh nadškofov. Tudi novomeški škof Glavan, ki trenutno vodi Ljubljansko nadškofijo iz Novega Mesta pravi, da je palica nepravično padla po le dveh hrbtih, odgovornih pa je precej več. Ko so ga vprašali, če bi on prevzel nadškofijo, pa je hitel z odkimavanjem. Starost, zdravje in ostalo... Ne, danes ni veliko junakov, ki bi lahko postali nadškofje, še posebej, ker je njihova glava v Sloveniji vedno na pladnju.

Oziramo se okoli sebe in iščemo naslednike na izpraznjenih nadškofijskih sedežih. Jih bomo našli doma, ali bodo prišli iz tujine? Njihovo delovanje ne bo lahko. Spopasti se bodo morali z razmerami, za katere si nismo mislili, da bodo kdaj nastopile. Ponuditi bodo morali jasne programe pastoralnega delovanja in jih potem izvajati. Nastopiti bodo morali z odločnostjo, včasih morda tudi trdo do sodelavcev, kajti od njih bodo terjali „pomnožitev talentov“ in ne stanje na mestu.

Stanje na mestu pa je trenutno stanje Cerkve na Slovenskem. Stojimo in se nejeverno oziramo naprej. Se nam to res dogaja?