Po 18 ur in pol dolgi vožnji iz domovine smo se ob 1.30 zjutraj ulegli k počitku v manjšem bruseljskem hostlu. Kljub temu smo že ob 7.h vstali in se po zajtrku odpravili na ogled mestnega središča. Prikazal se nam je multikulturni Bruselj, kjer je vse vrvelo od jutranje konice. Zelo na hitro smo si ogledali največje zanimivosti in se potem ustavili v slovenskem Pastoralnem centru. Tam nas je sprejel Zvone Štrubelj, ki je odgovoren za pastoralo Nizozemske, Belgije in Luksemburga.

Sledil je ogled evropskega parlamenta s kosilom in predavanjem o delu najpomembnejše evropske institucije.

Ob 18. uri je napovedano odprtje razstave slik likovne kolonije Umetniki za Karitas, zaradi katere smo sploh prišli v Bruselj. Slike so že postavljene za postavitev sta poskrbela strokovna sodelavca kolonije Lucijan Bratuš in Tone Seifert. Kaj pričakujemo od odprtja? Predvsem to, da se zanimiv humanitarni projekt predstavi tudi evropski javnosti, v samem srcu evropske demokracije. Vse ostalo pa vam bo navrženo, piše nekje in temu pritrjujem.

V Medžugorju je začel v hiši vidkinje Vicke „svetiti“ 40 let star Marijin kip iz Lurda. Ni čudno, da se zdaj pred njeno hišo zbirajo verniki in čakajo v vrstah, da bi to videli. Ali gre za Božje znamenje, iluzijo, privid, prevaro ali kaj drugega, pa se sprašujejo verniki, teologi in tudi časopisna javnost. Malce sem pogledal po hrvaških medijih in našel nekaj zanimivih razmišljanj!

Prva zanimivost tega fenomena je, da mnogi znani intelektualci ne želijo govoriti o tem. Tudi nekateri izpostavljeni laiki o tej temi ne želijo govoriti javno.

Dr. Vladimir Dugalić, profesor moralne teologije na Katoliškem bogoslovnem vseučilišču v Džakovu, pravi da jih razume, kajti o tem je težko govoriti, dokler se dokončno ne razjasni vse, kar se v Medžugorju dogaja. Hrvaški škofje so že davno izjavili, da je potrebno preveriti pristnost prikazovanj, da pa bi se to lahko zgodilo, se morajo ta najprej zaključiti. Medžugorje je priznano kot kraj, kjer ljudje veliko molijo, delajo pokoro in kjer se dogajajo spreobrnjenja. Vendar pa so takšna tudi svetišča denimo v Mariji Bistrici ali na Brezjah, kjer pa se Marija ni prikazala. Prej omenjenega profesorja Dugalića skrbi tudi posebnost medžugorskih Marijinih prikazovanj glede na Lurd ali Fatimo.

Za razliko od Lurda in Fatime, kjer so vidci bodisi hitro umrli ali pa kasneje vstopili v samostane in tam živeli umaknjeno življenje, se to v primeru Medžugorja ni zgodilo. Poleg tega je svetišče v Lurdu za razliko od Medžugorja odmaknjeno od številnih trgovin. Za prodajalne ni prostora v svetiščih. Prav tako v Lurdu in Fatimi „Marijina sporočila“ niso postala obvezno versko čtivo, kar z drugimi besedami pomeni, da je vernikom samim prepuščeno, ali bodo vanje verjeli in če ne bodo, za to ne bodo nosili posledic. Gotovo, da lahko Marijina prikazovanja nekaterim vernikom pomagajo, pri poglobitvi njihove vere, nikakor pa to ni recept za vse...

Vera ne išče čudežev, vera je srečanje z živim Bogom. In to lahko doživimo tudi na drugačen način, ne le preko prikazovanj. Cerkev sicer sprejema vse pozitivne sadove Medžugorja, ki je postalo mesto molitve in spreobrnjenj, še pravi dr Dugalić.

Znani hrvaški teolog, kapucin p. dr. Bono Šagi, prav tako meni, da je treba dogajanja v Medžugorju, vključno s svetlenjem Marijinega kipa, vzeti z določeno teološko distanco, dokler se stvari ne raziščejo do konca. Šagi ne pravi, da to ni resnica, vendar pa je treba biti previden in ne nasedati, dokler se vse ne razišče, kajti Cerkev mora biti v takih primerih previdna. P. Bono ugotavlja, da se v Medžugorje morda v zadnjem času roma bolj iz radovednosti ali zaradi turizma, kot pa z resnično željo po spreobrnjenju, morda se preveč poudarja število ljudi, ki tja romajo namesto sadov spreobrnjenj.

Marijin kip v hiši vidkinje Vicke Ivanković – Mijatović se sveti že četrto noč zapored. Vsak večer se pred hišo zbere nekaj tisoč vernikov, ki molijo in čakajo, da bi lahko vstopili in videli svetleči kip. Vicka je povedala, da ji je Marijin kip iz Lurda poklonila skupina romarjev iz ljubezni kot darilo Lurške Gospe. Ta kip so tudi postavili v sobo prikazanja. Marija se je po Vickinih besedah mnogokrat prikazala poleg tega kipa, vendar pa se v vseh teh letih ni nikoli zasvetil. Pred njim se je vedno molilo. Zanjo je svetleči kip samo še eno Marijino sporočilo, naj se obrnemo k svetlobi, miru, veselju in molitvi, je izjavila Vicka.

Sinoči sem sodeloval na okrogli mizi v okviru Socialnega tedna v župniji sv. Jakoba v Ljubljani. Ob tem sem si zapisal nekaj misli:

Je umetnost res ogledalo naše družbe? Nedvomno da je. In samo zazreti se je treba v slike neke razstave, prisluhniti glasbi, prebrati kakšno (recimo nagrajeno) knjigo, oditi v teater in odšli bomo od tam… zmedeni, razrvani, jezni, osramočeni, nemirni s kopico vprašanj in le redkim odgovorom. Značilnost današnje umetnosti je namreč, da ne ponuja odgovorov ampak zastavlja vprašanja. Značilnosti današnje umetnosti so torej šokiranje, eksperimentiranje, dolga spremna besedila, da lahko sploh vstopimo v umetnikov vizualni svet, zavračanje tradicije, samopromocija in tisto kar je najbolj zanimivo, večino take umetnosti ne bi imeli v naših stanovanjih, doma ne bi poslušali ali brali, kar pa se gledališča tiče, tja gotovo ne bi odšli, če bi se hoteli dobro počutiti.

To seveda velja za polje etablirane ti visoke umetnosti. Na drugem polu imamo seveda popularno pop sceno, kjer pa prevladuje puhla glasba, prazna besedila, svetovne zarote v slogu  davincijeve šifre ali ljubezenske mehiške limonade, da o spakovanju in podpasnem besednjaku kakega gledališča, ki bi se ga sramoval še nekdanji bulvar, sploh ne govorim…

To je naš čas, sem smo postavljeni. Ne rečem seveda, da ne obstajajo tudi izjeme, ampak kaj ni čudno, da takih ustvarjalcev na različnih razstavah sodobne umetnosti sploh ne najdemo? Kaj pa vem, denimo Bernika, Brdarja, Begića…?

Dovolite citat: Nova simbolna raven branja umetnin: umetnik slika, modelira vtis, ki ga je bil predmet napravil na njegovo dušo. Mrtva je podoba, ki ne razodeva duše umetnikove. Portret bodi najprej podoben umetniku, šele potem modelu. Kakor je knjiga prazno blebetanje, če ne gledajo iz nje oči pesnikove, ves njegov značaj ter vse njegovo hotenje in hrepenenje, tako je slika golo platno, če ne moremo reči-ta roka jo je ustvarila.      IVAN CANKAR

Svoboda ustvarjanja, ki se ne podreja pravilom. In svoboda, lasten pogled za vsako ceno je tisto, kar moderno umetnost že od Cankarjevih časov žene naprej. Moderno je predvsem novo - zoper preteklost, ali pa jo radikalno spreminja. Morda je prav tu tudi odgovor, hierarhičnost Cerkve namreč zavestno sprejema in uveljavlja tradicijo. In zdaj smo na polju sakralne umetnosti.

Slike pogosto ždijo na stenah in se ne menijo za nikogar. Ali pa živijo strašno intenzivno, uporno življenje, da jih ne moremo videti v neki mirni kontemplaciji, ampak v dejavnem protislovnem razpoloženju - interpretaciji.

“To pa ni NIČ, to bi znal vsak otrok...” Kolikokrat smo slišali te besede in zanikanje avtoritete tistega, ki jo je ustvaril. Otrok, bi tako delo verjetno lahko sprejel, vsekakor pa to še zdaleč ni NIČ, ampak je natanko to kar vidimo in z naslovom (lahko) opredmetimo.

Sodobne slike ničesar ne želijo odslikovati, ampak kličejo v vidno! Sv. Pavel pravi v enem izmed svojih pisem: “Zdaj gledamo v ogledalu, megleno, takrat pa iz obličja v obličje.”

Tu smo Slovenci morda v svojem dojemanju zopet nekoliko bolj “čustveni”. V drugi polovici 20-ih let je inspirativni zagon religiozne umetnosti v Sloveniji po mnenju dr. Tomaža Brejca zamrl. Imel je dobre predpogoje, ki so jih ustvarili Izidor Cankar, Rajko Ložar, France Stele. Imel je tudi zgodovinsko moč katoliške misli, katoliški preporod, osmislitev nesmiselnega. Po bratih Kraljih je tendenc ekspresionizma - abstrakcije konec.

Stane Kregar je bil po vojni, (Brejc) skoraj edini slovenski slikar, ki se je odgovorno in resno ukvarjal s sakralno umetnostjo. Pri tem so se tudi njemu porajale različne dileme: “Morda mi bo kdo očital, da v sakralnih delih nisem bil tako revolucionaren kot v drugih...Slovenska sakralna umetnost je bila zelo zanemarjena in ker gre za kultne podobe, je nemogoče da ne bi bile v službi liturgije. To ni toliko raziskovalna umetnost, ampak umetnost, ki ima svoj prostor, ki je podrejena temu prostoru in opravljanju službe v tistem prostoru... Religiozno čutenje Francozov temelji na specifični logičnosti, slovensko pa bolj na čustvenosti.”

Stane Kregar nam odpira veliki razlog »nesoglasja« med sodobno umetnostjo, kamor mora soditi tudi sakralna umetnost in med Cerkvijo. Sakralna umetnost je v službi bogoslužja. Ne more biti predmet češčenja ampak pripomoček. Kot taka pa ne more biti do konca svobodna in zato po mnenju prevladujočih umetniških tokov, sploh ne more biti prava umetnost. Upam, da zdaj razumemo dvojnost sakralne umetnosti danes. Je med kladivom in nakovalom. Na eni strani Cerkev pričakuje, da se bo »uklonila« in prišla v službo liturgije, po drugi strani pa se ji zaradi tega očita nesvoboda, uklanjanje tradiciji in instituciji.

Dokler se bo od sodobne umetnosti, pa naj bo glasbena, slikarska, literarna ali gledališka zahtevala ta razdeljenost ne moremo pričakovati pravih rezultatov. V cerkvah bomo še vedno videvali osladne podobice davno preživetih časov, sodobnost pa se ji bo izogibala.

Vendar pa vas opozarjam, da ima vsaka doba svoj dolg do zgodovine. Tudi mi smo pred zgodovino odgovorni za to kar bomo zapustili našim zanamcem in bojim se, da to kar se danes kaže pred našimi očmi ni tisto najboljše, najžlahtnejše, da to niso tisti presežki duha, kot so bile nekoč umetnine, ki so temelji naše zahodne krščanske civilizacije.

Verjetno bo vsaka izmed strani moral narediti korak k spravi. Pri tem nas spodbuja npr drugi vatikanski koncil, ki je priporočil uporabo sodobne umetnosti v sodobnih sakralnih objektih. K temu nas spodbuja tudi pismo umetnikom, ki ga je leta 1999 zapisal papež Janez Pavel II. Po drugi strani pa lahko tudi sodobna umetnost spozna, da mora v ljudeh sprožati občutek presežnega, bodisi z glasbo, sliko ali besedo. Skratka tudi če si v službi nekoga, si še vedno lahko ustvarjalno svoboden. In naj končam z mislijo Alberta De Picture, ki je leta 1435 zapisal: “Slikarstvo vzbudi najbolj prefinjena miselna in čustvena doživetja, ker pred nami zaživita metafizična minulost in oddaljenost, kar je že v svetu lepo, postane s slikarsko upodobitvijo še bolj dragoceno. Na svetu ni ničesar česa bi se slikarstvo ne moglo dotakniti in v nas vzbuditi sublimna občutja.”

Ob ponedeljkih imamo na radiu v jutranjem programu tudi rubriko Praznovali smo. Gre za nekakšen mozaik dogodkov, večinoma na nivoju župnij, ki so se jih udeležili naši poslušalci. Izvemo lahko kako so praznovali župnijske in druge obletnice, kako so organizirali srečanja za ostarele, morda kakšni so bili vtisi s kakšnega romanja. Praznovanja torej, ki dvigajo duha in povezujejo župnijsko občestvo.

Včasih se oglasijo tudi z drugačnega srečanja. Tako nas je (v ponedeljek, 23.9.) poklical poslušalec Alojz iz Ormoža in začel nekako takole: „Pri nas pa včeraj nismo praznovali ampak smo se spominjali žalostnega dogodka iz naše zgodovine.“

Zbrali so se v Ormoški cerkvi sv. Jakoba, ki je bila polna ljudi, ampak večinoma so bili vsi oblečeni v črno. Več udeležencev pri maši je govorilo v nemščini, kajti spominjali so se smrti 39. otrok, ki so v ormoškem gradu umrli med 12. avgustom in 23. septembrom 1945. Morda kdo ne ve, da so tudi v Ormožu imeli svoj „Petriček“, koncentracijsko taborišče za otroke. Te so iztrgali iz rok mater v uničevalnem taborišču Šterntal (Strnišče, današnje Kidričevo). Večina otrok je umrla zaradi lakote in oslabelosti. Povprečno so bili stari od enega do pet let. Njihova edina krivda je bila, da so bili otroci nemških staršev, oziroma mešanih družin. Po pregledu priimkov sicer lahko ugotovimo, da so bili med umrlimi tudi otroci Slovencev, ki so imeli večje posesti...

Po maši je bila na ormoškem pokopališču spominska slovesnost, kjer so blagoslovili križ. Grobovi otrok na pokopališču niso več ohranjeni, saj so jih tekom let prekopali. Dokumentirano je, da je poleg prej omenjenih otrok umrla tudi 76. letna gospa, ni pa navedeno s katerimi otroki je prišla na ormoški grad.

Tu se je beseda poslušalca Alojza ustavila. Nekaj več podatkov sem kasneje dobil v knjigi Ormoški Petriček, ki jo je objavil Rajko Topolovec. Ta je objavil tudi nekaj intervjujev s preživelimi in poimenski seznam žrtev, ki se je ohranil zaradi redoljubnosti ormoškega župnika Remigija Jereba. Ta je otroke tudi pokopal. Treba je povedati še, da je bil grad v Ormožu za bivanje otrok popolnoma neprimeren. Namestili so jih na slamo polno uši, za stranišče so jim izkopali jarek ob obzidju, čez katerega so jim namestili dve deski... Veliko otrok je imelo grižo. V primeru s Šterntalom so imeli sicer več hrane, vendar pa niso imeli ob sebi svojih mam (očetje so bili večinoma že prej pobiti). Otroci so zato veliko jokali, predvsem deklice. Za manjše otroke so tako skrbeli večji, kolikor so pač znali in zmogli. Ves čas jih je stražila partizanska straža, ki je večje otroke često tudi kaznovala. Otroka, ki je hotel pobegniti, je stražar privezal ob drevo in mu pod noge spustil več strelov.

Danes se je nepojmljivo spraševati, česa so bili ti otroci krivi. Kakšna je bila njihova krivda? Ali se lahko s trditvijo, da so Nemci „sejali veter in zato želi vihar“, opraviči smrti dojenčkov in otrok?

Smilijo se nam psi in mačke, povoženi ježki in veverice na cestah, usmiljenja do človeških otrok, ki so umrli zgolj zaradi priimka in „krivde“ staršev pa ne premoremo. Do kdaj še?

Odšel je eden velikih pričevalcev 20. stoletja. Človek, ki mu je bilo namenjeno, da bo sotrpine iz Teharij preživel za 68 let. Toliko let mu je bilo darovanih, da bi njegova beseda o težkih dneh maja in junija 1945, prišla na plano.

Janez Zdešar je bil v skupini enajstih na smrt obsojenih ujetnikov, ki jim je 21. junija 1945 med drugo in tretjo uro zjutraj, uspelo pobegniti iz koncentracijskega uničevalnega taborišča Teharje. Uspeli so prepiliti žičnato ograjo in potem ob kričanju »na juriš« izkoristiti zmedo, ki je zavladala ter pobegniti. Štirje so pobeg preživeli, dva sta ga tudi opisala (poleg Zdešarja tudi Ivan Korošec).

Zakaj so pomembni spomini Janeza Zdešarja? Zato, ker so bili napisani leta 1946, ko so bili še sveži. Ohranili so se kot po čudežu, po tem, ko so prepotovali dobršen del sveta. Avtor, na poti na študij teologije v Rim, jih je konec oktobra 1946 v Brixnu zaupal duhovniku Janezu Kraljiču, ki je odhajal v ZDA. »Izgubljeni« so bili do leta 1990, ko so jih odkrili v Kaliforniji. Zanimivi so tudi zato, ker ena stran besedila manjka. Zdešarja so ob pripravi na izzid prosili, če lahko besedilo dopolni, pa se ni mogel spomniti, kaj bi lahko bilo na manjkajoči strani. Tako luknjičav je človeški spomin po petdesetih letih in tako dragocene so takrat zapisane besede.

Knjižico Spomini na težke dni, iz leta 1990 sem prebral na dušek, z avtorjem pa sem se prvič srečal takoj po začetku delovanja Radia Ognjišče, ko sem z njim posnel oddajo. Domenila sva se, da se dobiva na Teološki fakulteti. Sedela sva v zgornji učilnici in beseda je hitro stekla. Oči so se mu večkrat orosile, še posebej ko je govoril o sotrpinu Andreju Mehletu, s katerim sta ostala skupaj na begu, dokler ta ni bil ubit 27. junija, nekje pod Čemšeniško planino. Zdešar je uspel priti do doma, nato pa v Avstrijo. Njegova mati je bila obsojena na dve leti zapora, ker je »organizirala pobeg svojega sina Janeza, ki je bil zaradi zločinov zaprt v Teharjah«.

Zelo me je nagovorilo, da je na koncu pogovora jasno povedal, da odpušča vsem, ki so mu želeli smrt in mu prizadejali tolikšno trpljenje. »Vsakemu lahko dam roko sprave,« je večkrat rekel.

Po tem sva se z dr. Zdešarjem srečala še nekajkrat. Zadnja leta je preživljal v domu za starostnike pri svetem Jožefu v Celju in še vedno vneto sledil političnemu dogajanju v Sloveniji. Prizadela ga je mariborska finančna afera. Zadnjič me je, pred nekaj meseci poklical zaradi nekega mojega komentarja na to temo in mi čestital z besedami, da je vedno, tudi o napakah, potrebno spregovoriti jasno in odločno.

Zdaj se je pridružil svojim nekdanjim sotrpinom tam »nad zvezdami.« Ne dvomim, da je bilo njihovo srečanje radostno, zazrto v večno svetlobo povabljenih na nebeško gostijo.