Umrl je Janez Zdešar (1926- 2013)
Odšel je eden velikih pričevalcev 20. stoletja. Človek, ki mu je bilo namenjeno, da bo sotrpine iz Teharij preživel za 68 let. Toliko let mu je bilo darovanih, da bi njegova beseda o težkih dneh maja in junija 1945, prišla na plano.
Janez Zdešar je bil v skupini enajstih na smrt obsojenih ujetnikov, ki jim je 21. junija 1945 med drugo in tretjo uro zjutraj, uspelo pobegniti iz koncentracijskega uničevalnega taborišča Teharje. Uspeli so prepiliti žičnato ograjo in potem ob kričanju »na juriš« izkoristiti zmedo, ki je zavladala ter pobegniti. Štirje so pobeg preživeli, dva sta ga tudi opisala (poleg Zdešarja tudi Ivan Korošec).
Zakaj so pomembni spomini Janeza Zdešarja? Zato, ker so bili napisani leta 1946, ko so bili še sveži. Ohranili so se kot po čudežu, po tem, ko so prepotovali dobršen del sveta. Avtor, na poti na študij teologije v Rim, jih je konec oktobra 1946 v Brixnu zaupal duhovniku Janezu Kraljiču, ki je odhajal v ZDA. »Izgubljeni« so bili do leta 1990, ko so jih odkrili v Kaliforniji. Zanimivi so tudi zato, ker ena stran besedila manjka. Zdešarja so ob pripravi na izzid prosili, če lahko besedilo dopolni, pa se ni mogel spomniti, kaj bi lahko bilo na manjkajoči strani. Tako luknjičav je človeški spomin po petdesetih letih in tako dragocene so takrat zapisane besede.
Knjižico Spomini na težke dni, iz leta 1990 sem prebral na dušek, z avtorjem pa sem se prvič srečal takoj po začetku delovanja Radia Ognjišče, ko sem z njim posnel oddajo. Domenila sva se, da se dobiva na Teološki fakulteti. Sedela sva v zgornji učilnici in beseda je hitro stekla. Oči so se mu večkrat orosile, še posebej ko je govoril o sotrpinu Andreju Mehletu, s katerim sta ostala skupaj na begu, dokler ta ni bil ubit 27. junija, nekje pod Čemšeniško planino. Zdešar je uspel priti do doma, nato pa v Avstrijo. Njegova mati je bila obsojena na dve leti zapora, ker je »organizirala pobeg svojega sina Janeza, ki je bil zaradi zločinov zaprt v Teharjah«.
Zelo me je nagovorilo, da je na koncu pogovora jasno povedal, da odpušča vsem, ki so mu želeli smrt in mu prizadejali tolikšno trpljenje. »Vsakemu lahko dam roko sprave,« je večkrat rekel.
Po tem sva se z dr. Zdešarjem srečala še nekajkrat. Zadnja leta je preživljal v domu za starostnike pri svetem Jožefu v Celju in še vedno vneto sledil političnemu dogajanju v Sloveniji. Prizadela ga je mariborska finančna afera. Zadnjič me je, pred nekaj meseci poklical zaradi nekega mojega komentarja na to temo in mi čestital z besedami, da je vedno, tudi o napakah, potrebno spregovoriti jasno in odločno.
Zdaj se je pridružil svojim nekdanjim sotrpinom tam »nad zvezdami.« Ne dvomim, da je bilo njihovo srečanje radostno, zazrto v večno svetlobo povabljenih na nebeško gostijo.
6 komentarjev
Komentar from: Veligor [Obiskovalec]
Komentar from: Klara [Obiskovalec]
Verjamem Jože Bartolj, da si prebal z užitkom in na dušek. Se sprašujem, če si s takšnim užitkom prebral tudi kakšno trpljenje iz nasprotne strani ?
Komentar from: Branko [Obiskovalec]
Sprašujem se, kako bi lahko bili taki ljudje izdajalci svojega naroda, ko pa so se toliko žrtvovali za svoj NAROD. Kakšni izdajalci naroda živijo naprimer v Argentini, kjer se že četrti rod trudi ohranjati svoje slovenske korenine. in to vse na prostovoljni bazi.
Bi res izdajalci naroda to počeli ????????
Komentar from: Branko [Obiskovalec]
Jože imam občutek, da tvoje mnenje nekaj velja. Imaš bralce iz nasprotne strani, kateri te redno spremljajo in komentirajo. Imajo to morda naročeno od koga, ki poskuša ustvarjati in usmerjati javno mnenje.
Imam občutek, da so v našem narodu na žalost ljudje za katere si že kot katoličan in nekomunist - nelevičar avtomatsko za odstrel. Kot da smo vsi, kateri ne mislilmo tako kot oninevredni da živimo.
Naredimo kaj, da se bo spremnilo. To moramo narediti sami, ne pričakujmo od drugih.
Več nas bo, bolje bo.
Komentar from: bogdana [Obiskovalec]
Gospoda Janeza Zdešarja sem spoznala lani, ko sem ga prosila za pogovor, ker sem pripravljala seminarsko nalogo pri zgodovini: Taborišče Teharje. Res je bil Človek in zato me je zbodla pripomba Veligorja "model". Po izbiri besed bi rekla, da se je rodil( Veligor) mogoče malo pred osamosvojitvijo naše Slovenije,ali pa mogoče šele po njej. To so časi, ko nam ni ničesar manjkalo in zato mladi ne znajo spoštovati nikogar in ničesar. Žal! So produkt časa, kjer se vse meri v denarju!
Z g. Zdešarjem je bil pogovor drugačen! On mi je odprl oči tudi za pogled z druge strani! Dejal je, da je imel čas opazovati svoje "ječarje". Bili so žrtve tistega časa in posledice nosijo celo življenje! Bili so mladi, ki se jim je videlo, da niso vojaki. Verjetno so bili vpoklicani v partizane malo pred koncem vojne. Stražili so ujetnike v zavesti, da lahko vsaka gesta sočutja nje same premesti med ujetnike.
Strahota! Žrtve na obeh straneh! Ni čudno, da je naš narod še vedno razdeljen, saj peščici tistih, ki so sprejemali odločitve o pokolih in njihovim najožjim naslednikom paše, da se mi prepiramo, ker lažje vladajo razdeljen narod! Oni medtem zlahka plenijo, kar je še ostalo! Do kdaj se bomo pustili voditi kot marionete!?
Komentar from: bogdana [Obiskovalec]
Rada bi odgovorila tudi Klari:
Prav je, da človek preveri obe strani in prepričana sem, da Jože to naredi. Moj tast je bil letnik g. Zdešarja in partizan. Vsa povojna leta je bil zaradi tega tudi privilegiran, čeprav je bil mladenič v partizanih. Imel je navado reči: Ta boljši so padli! O temah, kot so povojni poboji, nismo z njim govorili, saj je umrl že leta 1989. Verjamem pa, da se ni strinjal s takšnim načinom obračunavanja, ki ni vredno človeka! Vedno se je treba postaviti v vlogo žrtve, da lahko oceniš njen položaj! To je dobro v vsaki življenjski situaciji, pri tako občutljivih temah pa še posebej. Nesmiselno je, da mi, ki smo rojeni po vojni, ocenjujemo dejanja enih ali drugih, saj se v njih ne moremo vživeti! Pa brez zamere!
Form is loading...
Pozabili ste pripisati, da je model leta 1943 vstopil v pomožne policijske enote SS (domobranci, po domače) in bil leta 1945 v skladu z določbami Jaltske konference vrnjen v domovino (repatriiran).
Torej nima on kaj za odpuščati, teoretično lahko narod odpusti njemu, ker ga je izdal.