70 let mineva od dogodka, ki je zapečatil slovensko usodo v drugi svetovni vojni. Gre seveda za padec Turjaka in Grčaric in kasnejši okruten poboj vojnih ujetnikov, ki so ga zagrešili partizani. Namesto, da bi takrat, po kapitulaciji Italije, stopili skupaj in nastopili proti Nemcem, so partizani s pomočjo Italijanov najprej pobili slovenske četnike in nato še vaške stražarje. Od tistega trenutka, ko so pobili (po podatkih iz Wikipedije) okoli 400 ljudi, med njimi vse ranjence, ni bilo več povratka nazaj. Samo še streljalo se je, kajti „preveč krvi je bilo prelite“, pravi zgodovinar Boris Mlakar.

Če se kdo sprašuje, zakaj je maja 1945 iz Slovenije pobegnilo toliko ljudi, toliko civilistov, cele družine... ima odgovor na dlani. Poznali so vzorec delovanja. Vedeli so kaj jih čaka. In veliko večino vrnjenih je res čakala le smrt. Še enkrat se spomnimo ranjencev. Te so pobili v Grčaricah in na Turjaku, kasneje v sanitetnem vlaku, ki so ga poslali proti Avstriji a tja ni nikoli prispel, že po koncu vojne pa tudi vse ranjence iz vojne bolnice v Ljubljani, ki so pod poveljem majorja Mitje, končali v breznu pod Konfinom.

Ob 70 letnici padca Turjaka sem zasledil tole besedilo:

„V pričakovanju kapitulacije Italije so bile tedaj skoraj vse partizanske brigade zbrane na Dolenjskem in prav 8. septembra 1943 se je začel napad na Grčarice. V tej za obrambo skrajno neprimerni kočevarski vasici se je namreč utaborilo okrog 200 četnikov – pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini, ki so računali na okrepitev s četniki iz Like. S podporo italijanskega topništva so napadalci hitro zlomili njihov odpor in Grčarice so padle.

Na Turjaku se je v dneh po kapitulaciji Italije zbralo okrog 1.500 vaških stražarjev. Približno polovica jih je takoj odšlo na Zapotok, drugi pa so ostali kljub svarilom, da grad ni primeren za obrambo, saj se je tedaj že vedelo za usodo Grčaric. V nedeljo, 12. septembra 1943, je bil grad že obkoljen, vendar bi bil izpad tedaj in tudi kasneje še možen, toda branilci so odlašali toliko časa, da je bilo prepozno.“

Partizani do vaške stražarje pozvali naj se predajo. Odgovor vaških straž partizanom na njihov ultimat o predaji, ki je potekel v nedeljo 12. 9. 1943 ob 12.00. "Smo Slovenska narodno osvobodilna vojska v sestavu Jugoslovanske armade. Orožja ne bomo odložili, ker vemo, da je v skladu s cilji zavezniških sil in koristmi slovenskega naroda, da je danes čimveč orožja in rok dvignjenih proti okupatorju. Pričakujemo in upamo, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje. Prosimo vas, odredite, da ne bo prišlo do nepotrebnih spopadov z oddelki naših brigad ... Mi smo dali povelje, da naši oddelki ne napadajo vaših, dokler se ne urede medsebojni odnosi. To povelje pa ne velja za primer napada z vaše strani. Ker nam je v prvi vrsti na tem, da zaščitimo svoj narod, smo pripravljeni na sestanek z vami." A partizanom za dogovor sploh ni bilo.
„V nedeljo, 19. septembra, so napadalci s težkimi topovi začeli razbijati stolp, obrnjen proti marofu. Vse granate so letele na eno mesto. Italijanski topničarji so se očitno dobro spoznali na svoje delo. Ko sta se streha in del zidu na tej strani zrušila, se je vse zavilo v dim in prah in branilci so se morali od tam umakniti. Niti opazili niso, kdaj so se v ruševinah ugnezdili napadalci. Skušali so jih pregnati, pa niso imeli uspeha. Grad je gorel, vode pa niti za potešitev žeje ni bilo in razmere za branilce so postajale iz ure v uro težje. Ob dvajset minut čez eno so se iz gradu pokazale bele zastave, toda napadalci so nehali streljati šele, ko so tik pred grajska vrata zapeljali italijanski tanki. Ko so videli, da se bodo branilci res predajali, so se približali tudi partizani. „Hitro, hitro! Kdor pride z orožjem, bo ustreljen!“ Legionarji so stopali po klancu navzdol. Ob poti je bila straža z naperjenimi strojnicami. Pod klancem so jih ustavili. Nekdo je prinesel kolobar zarjavele žice, drugi so prinesli težke vrvi in začeli so jih vezati. Prešernova brigada je v svoj operativni dnevnik zapisala, da je bilo na Turjaku 695 ujetnikov.

Ko so „navezo“ turjaških ujetnikov prignali v Velike Lašče, so jih zaprli v skladiščno poslopje na železniški postaji. To je bilo 19. septembra 1943. Naslednji dan so jih popisali in razvrstili v skupine. Prvo skupino – 12 znanih poveljnikov vaških straž – so še isti večer odvedli iz skladišča. Ker so trije tedaj pobegnili, so ostalih devet kar tam na cesti postrelili. V torek, 21. septembra dopoldne, so odbrali še 50 ujetnikov in jih postrelili v gozdu nad velikolaško železniško postajo. Med njimi sta bila tudi zdravnik dr. Kožuh (oče znane Mateje Kožuh Novak) in velikolaški sodnik dr. Zalokar.

Po nekaterih virih je bilo ob vdaji na Turjaku 36 ranjencev. Ne vemo, kako so od njih vzeli zdravnika dr. Ludvika Kožuha in ga pridružili ujetnikom, ki so jih gnali v Velike Lašče. Verjetno so z zdravnikom morali oditi tudi nekateri lažji ranjenci in bolničarji. Znano je, da so 20. septembra dopoldne na Turjaku 28 ranjencev postrelili. Streljali so jih kar tam ob vratih poslopja, kamor so jih po vdaji prenesli iz gorečega gradu. Nekateri so se do praga priplazili po vseh štirih in bili tam ustreljeni. Ko so jih potem z lojtrnim vozom peljali na turjaško pokopališče, je ostala na poti krvava sled. Na pomlad 1944 so pokojne prišli iskat svojci iz Škocjana in Dobrega Polja in jih odpeljali na domače pokopališče.

Upravičeno sprašujemo, kdo je ta pokol ukazal. Ali ni čudno, da so ranjence na Turjaku postrelili, še preden so ujetnike v Velikih Laščah razvrstili v skupine? Med partizani v Velikih Laščah je bil tedaj pravnik in teolog dr. Jože Brilej, ki je gotovo poznal konvencijo o ranjencih, pa ni vzel v bran niti dr. Kožuha, ampak dopustil, da so ga v torek 21. septembra z drugimi odbranimi ustrelili v Jamnikovem gozdu nad velikolaško železniško postajo. Ali ni bil tedaj v Laščah tudi komandant Stane Rozman, po katerem so pred kratkim ponovno poimenovali vojašnico Slovenske vojske?

Tudi v Grčaricah ranjenim četnikom se ni godilo dosti bolje, imamo pa o njih le malo podatkov. Dr. Tamara Griesser - Pečar navaja v knjigi Razdvojeni narod (str. 435) odlomek pisma partizanskega zdravnika dr. Obračunča, ki ga je 29. septembra 1943 iz Kočevja pisal glavnemu štabu: „Kaj naj storimo z ranjenimi plavogardisti? Po večini so nepokretni in težje ranjeni. Vseh skupaj je 14 in porabijo ogromno materiala. Ali naj se jih rešimo? Prosim za hitre direktive!“ T. Ferenc v knjigi Dies irae omenja, da so bili med ujetniki, ki so jih 22. oktobra 1943 – tik pred vdorom Nemcev v Kočevje – odpeljali v Grčarice, poslednji trije ranjeni četniki. In tudi ti so bili potem ustreljeni.

S tem pa opisa morije v jeseni 1943 še ni konec. Centralna komisija VOS je stalno opozarjala, naj se z ujetniki ravna po naglem postopku, kajti bližala se je nemška ofenziva. Enote vosovskega bataljona so vsako noč izvrševale smrtne obsodbe v Mozlju in Jelendolu, kasneje pa so njihovo delo dokončali še drugi v Bavdlah, na Travni gori in v Mačkovcu. Med na smrt obsojenimi niso bili samo četniki iz Grčaric in vaški stražarji, ki so jih zajeli na Turjaku, ampak tudi vaški stražarji in drugi ujetniki iz Nove vasi, iz Begunj pri Cerknici in iz Pudoba. Še pred zavzetjem Turjaka so padli vaški stražarji na Velikem Osolniku, ki so bili tja poslani kot zaščita Turjaka. Medtem ko so se eni branili in do zadnjega računali na nekakšen dogovor, so drugi neusmiljeno napadali in imeli pri tem en sam cilj: čim bolj uničiti domačega nasprotnika in prevzeti oblast. Pri tem niso izbirali načinov in sredstev, niso poznali milosti niti do ranjencev.“