Sinoči sem sodeloval na okrogli mizi v okviru Socialnega tedna v župniji sv. Jakoba v Ljubljani. Ob tem sem si zapisal nekaj misli:

Je umetnost res ogledalo naše družbe? Nedvomno da je. In samo zazreti se je treba v slike neke razstave, prisluhniti glasbi, prebrati kakšno (recimo nagrajeno) knjigo, oditi v teater in odšli bomo od tam… zmedeni, razrvani, jezni, osramočeni, nemirni s kopico vprašanj in le redkim odgovorom. Značilnost današnje umetnosti je namreč, da ne ponuja odgovorov ampak zastavlja vprašanja. Značilnosti današnje umetnosti so torej šokiranje, eksperimentiranje, dolga spremna besedila, da lahko sploh vstopimo v umetnikov vizualni svet, zavračanje tradicije, samopromocija in tisto kar je najbolj zanimivo, večino take umetnosti ne bi imeli v naših stanovanjih, doma ne bi poslušali ali brali, kar pa se gledališča tiče, tja gotovo ne bi odšli, če bi se hoteli dobro počutiti.

To seveda velja za polje etablirane ti visoke umetnosti. Na drugem polu imamo seveda popularno pop sceno, kjer pa prevladuje puhla glasba, prazna besedila, svetovne zarote v slogu  davincijeve šifre ali ljubezenske mehiške limonade, da o spakovanju in podpasnem besednjaku kakega gledališča, ki bi se ga sramoval še nekdanji bulvar, sploh ne govorim…

To je naš čas, sem smo postavljeni. Ne rečem seveda, da ne obstajajo tudi izjeme, ampak kaj ni čudno, da takih ustvarjalcev na različnih razstavah sodobne umetnosti sploh ne najdemo? Kaj pa vem, denimo Bernika, Brdarja, Begića…?

Dovolite citat: Nova simbolna raven branja umetnin: umetnik slika, modelira vtis, ki ga je bil predmet napravil na njegovo dušo. Mrtva je podoba, ki ne razodeva duše umetnikove. Portret bodi najprej podoben umetniku, šele potem modelu. Kakor je knjiga prazno blebetanje, če ne gledajo iz nje oči pesnikove, ves njegov značaj ter vse njegovo hotenje in hrepenenje, tako je slika golo platno, če ne moremo reči-ta roka jo je ustvarila.      IVAN CANKAR

Svoboda ustvarjanja, ki se ne podreja pravilom. In svoboda, lasten pogled za vsako ceno je tisto, kar moderno umetnost že od Cankarjevih časov žene naprej. Moderno je predvsem novo - zoper preteklost, ali pa jo radikalno spreminja. Morda je prav tu tudi odgovor, hierarhičnost Cerkve namreč zavestno sprejema in uveljavlja tradicijo. In zdaj smo na polju sakralne umetnosti.

Slike pogosto ždijo na stenah in se ne menijo za nikogar. Ali pa živijo strašno intenzivno, uporno življenje, da jih ne moremo videti v neki mirni kontemplaciji, ampak v dejavnem protislovnem razpoloženju - interpretaciji.

“To pa ni NIČ, to bi znal vsak otrok...” Kolikokrat smo slišali te besede in zanikanje avtoritete tistega, ki jo je ustvaril. Otrok, bi tako delo verjetno lahko sprejel, vsekakor pa to še zdaleč ni NIČ, ampak je natanko to kar vidimo in z naslovom (lahko) opredmetimo.

Sodobne slike ničesar ne želijo odslikovati, ampak kličejo v vidno! Sv. Pavel pravi v enem izmed svojih pisem: “Zdaj gledamo v ogledalu, megleno, takrat pa iz obličja v obličje.”

Tu smo Slovenci morda v svojem dojemanju zopet nekoliko bolj “čustveni”. V drugi polovici 20-ih let je inspirativni zagon religiozne umetnosti v Sloveniji po mnenju dr. Tomaža Brejca zamrl. Imel je dobre predpogoje, ki so jih ustvarili Izidor Cankar, Rajko Ložar, France Stele. Imel je tudi zgodovinsko moč katoliške misli, katoliški preporod, osmislitev nesmiselnega. Po bratih Kraljih je tendenc ekspresionizma - abstrakcije konec.

Stane Kregar je bil po vojni, (Brejc) skoraj edini slovenski slikar, ki se je odgovorno in resno ukvarjal s sakralno umetnostjo. Pri tem so se tudi njemu porajale različne dileme: “Morda mi bo kdo očital, da v sakralnih delih nisem bil tako revolucionaren kot v drugih...Slovenska sakralna umetnost je bila zelo zanemarjena in ker gre za kultne podobe, je nemogoče da ne bi bile v službi liturgije. To ni toliko raziskovalna umetnost, ampak umetnost, ki ima svoj prostor, ki je podrejena temu prostoru in opravljanju službe v tistem prostoru... Religiozno čutenje Francozov temelji na specifični logičnosti, slovensko pa bolj na čustvenosti.”

Stane Kregar nam odpira veliki razlog »nesoglasja« med sodobno umetnostjo, kamor mora soditi tudi sakralna umetnost in med Cerkvijo. Sakralna umetnost je v službi bogoslužja. Ne more biti predmet češčenja ampak pripomoček. Kot taka pa ne more biti do konca svobodna in zato po mnenju prevladujočih umetniških tokov, sploh ne more biti prava umetnost. Upam, da zdaj razumemo dvojnost sakralne umetnosti danes. Je med kladivom in nakovalom. Na eni strani Cerkev pričakuje, da se bo »uklonila« in prišla v službo liturgije, po drugi strani pa se ji zaradi tega očita nesvoboda, uklanjanje tradiciji in instituciji.

Dokler se bo od sodobne umetnosti, pa naj bo glasbena, slikarska, literarna ali gledališka zahtevala ta razdeljenost ne moremo pričakovati pravih rezultatov. V cerkvah bomo še vedno videvali osladne podobice davno preživetih časov, sodobnost pa se ji bo izogibala.

Vendar pa vas opozarjam, da ima vsaka doba svoj dolg do zgodovine. Tudi mi smo pred zgodovino odgovorni za to kar bomo zapustili našim zanamcem in bojim se, da to kar se danes kaže pred našimi očmi ni tisto najboljše, najžlahtnejše, da to niso tisti presežki duha, kot so bile nekoč umetnine, ki so temelji naše zahodne krščanske civilizacije.

Verjetno bo vsaka izmed strani moral narediti korak k spravi. Pri tem nas spodbuja npr drugi vatikanski koncil, ki je priporočil uporabo sodobne umetnosti v sodobnih sakralnih objektih. K temu nas spodbuja tudi pismo umetnikom, ki ga je leta 1999 zapisal papež Janez Pavel II. Po drugi strani pa lahko tudi sodobna umetnost spozna, da mora v ljudeh sprožati občutek presežnega, bodisi z glasbo, sliko ali besedo. Skratka tudi če si v službi nekoga, si še vedno lahko ustvarjalno svoboden. In naj končam z mislijo Alberta De Picture, ki je leta 1435 zapisal: “Slikarstvo vzbudi najbolj prefinjena miselna in čustvena doživetja, ker pred nami zaživita metafizična minulost in oddaljenost, kar je že v svetu lepo, postane s slikarsko upodobitvijo še bolj dragoceno. Na svetu ni ničesar česa bi se slikarstvo ne moglo dotakniti in v nas vzbuditi sublimna občutja.”