V Medžugorju je začel v hiši vidkinje Vicke „svetiti“ 40 let star Marijin kip iz Lurda. Ni čudno, da se zdaj pred njeno hišo zbirajo verniki in čakajo v vrstah, da bi to videli. Ali gre za Božje znamenje, iluzijo, privid, prevaro ali kaj drugega, pa se sprašujejo verniki, teologi in tudi časopisna javnost. Malce sem pogledal po hrvaških medijih in našel nekaj zanimivih razmišljanj!

Prva zanimivost tega fenomena je, da mnogi znani intelektualci ne želijo govoriti o tem. Tudi nekateri izpostavljeni laiki o tej temi ne želijo govoriti javno.

Dr. Vladimir Dugalić, profesor moralne teologije na Katoliškem bogoslovnem vseučilišču v Džakovu, pravi da jih razume, kajti o tem je težko govoriti, dokler se dokončno ne razjasni vse, kar se v Medžugorju dogaja. Hrvaški škofje so že davno izjavili, da je potrebno preveriti pristnost prikazovanj, da pa bi se to lahko zgodilo, se morajo ta najprej zaključiti. Medžugorje je priznano kot kraj, kjer ljudje veliko molijo, delajo pokoro in kjer se dogajajo spreobrnjenja. Vendar pa so takšna tudi svetišča denimo v Mariji Bistrici ali na Brezjah, kjer pa se Marija ni prikazala. Prej omenjenega profesorja Dugalića skrbi tudi posebnost medžugorskih Marijinih prikazovanj glede na Lurd ali Fatimo.

Za razliko od Lurda in Fatime, kjer so vidci bodisi hitro umrli ali pa kasneje vstopili v samostane in tam živeli umaknjeno življenje, se to v primeru Medžugorja ni zgodilo. Poleg tega je svetišče v Lurdu za razliko od Medžugorja odmaknjeno od številnih trgovin. Za prodajalne ni prostora v svetiščih. Prav tako v Lurdu in Fatimi „Marijina sporočila“ niso postala obvezno versko čtivo, kar z drugimi besedami pomeni, da je vernikom samim prepuščeno, ali bodo vanje verjeli in če ne bodo, za to ne bodo nosili posledic. Gotovo, da lahko Marijina prikazovanja nekaterim vernikom pomagajo, pri poglobitvi njihove vere, nikakor pa to ni recept za vse...

Vera ne išče čudežev, vera je srečanje z živim Bogom. In to lahko doživimo tudi na drugačen način, ne le preko prikazovanj. Cerkev sicer sprejema vse pozitivne sadove Medžugorja, ki je postalo mesto molitve in spreobrnjenj, še pravi dr Dugalić.

Znani hrvaški teolog, kapucin p. dr. Bono Šagi, prav tako meni, da je treba dogajanja v Medžugorju, vključno s svetlenjem Marijinega kipa, vzeti z določeno teološko distanco, dokler se stvari ne raziščejo do konca. Šagi ne pravi, da to ni resnica, vendar pa je treba biti previden in ne nasedati, dokler se vse ne razišče, kajti Cerkev mora biti v takih primerih previdna. P. Bono ugotavlja, da se v Medžugorje morda v zadnjem času roma bolj iz radovednosti ali zaradi turizma, kot pa z resnično željo po spreobrnjenju, morda se preveč poudarja število ljudi, ki tja romajo namesto sadov spreobrnjenj.

Marijin kip v hiši vidkinje Vicke Ivanković – Mijatović se sveti že četrto noč zapored. Vsak večer se pred hišo zbere nekaj tisoč vernikov, ki molijo in čakajo, da bi lahko vstopili in videli svetleči kip. Vicka je povedala, da ji je Marijin kip iz Lurda poklonila skupina romarjev iz ljubezni kot darilo Lurške Gospe. Ta kip so tudi postavili v sobo prikazanja. Marija se je po Vickinih besedah mnogokrat prikazala poleg tega kipa, vendar pa se v vseh teh letih ni nikoli zasvetil. Pred njim se je vedno molilo. Zanjo je svetleči kip samo še eno Marijino sporočilo, naj se obrnemo k svetlobi, miru, veselju in molitvi, je izjavila Vicka.