Nadaljujem zgodbo vitraža Kristusa odrešenika iz cerkve v Kosezah.

Sv. Hieronim nadalje pravi: »Če se Jona nanaša na Gospoda, in tako, ker je bil tri dni in noči v kitovem trebuhu, nakazuje Odrešenikovo trpljenje, mora tudi njegova molitev biti predpodoba Gospodove molitve. Dobro vem, da se nekaterim zdi neverjetno, da bi človek preživel tri dni in noči v kitovem trebuhu…« Kristus na Kregarjevem vitražu torej tudi moli!

Detajl riba

Do tega mesta je na barvnem oknu v Kosezah vse tako, da lahko z nekaj poznavanja Svetega pisma in zgodovine brez težav razložimo sliko. Potem pa uzremo v levem spodnjem kotu, natanko nasproti Janeza Krstnika še eno podobo. To je podoba moškega, oblečenega v krzno, ki dviga roke v nebo, stoji pa za oltarjem, na katerem daruje jagnje. Njegov pogled je uprt v Kristusa. Jagnje so že objeli plameni. Morda bi v prvem trenutku pomislili, da gre za podobo Abrahama, ki mu je Bog naročil naj daruje svojega sina Izaka. Ko pa zasliši Božji glas: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca,« (1 Mz 22, 12) v grmovju najde ovna in ga nato daruje.

A nekaj ni prav. Izaka ni tukaj, pa tudi Abraham je na podobi bistveno premlad, saj se mu je bilo že sto let, ko se mu je Izak rodil. Seveda, saj sploh ne gre za Abrahama, ampak za Abela. Pravični Abel je tisti, katerega daritev je bila všeč Bogu, za razliko od njegovega brata Kajna. »Abel je pasel drobnico, Kajn pa je obdeloval zemljo. Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče. Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel.« (1 Mz 4, 2-5)

Zakaj na tem vitražu, v množici vseh ostalih možnih svetnikov iz zgodovine Cerkve in svetopisemske zgodovine, najdemo ravno Abela? Abel v zgodovini likovne umetnosti niti ni lik, ki bi bil velikokrat upodobljen. V Sloveniji najdemo komaj kak primer (morda omenim prizor na oboku 12. kapele Kalvarije k sv. Roku v Šmarjah pri Jelšah, ali sliko v minoritskem samostanu na Ptuju, ki jo omenja France Stele). Ta podoba Abela na vitražu Marijine cerkve v župniji Kristusa Odrešenika v Ljubljani v Kosezah pa nam lahko pokaže popolnoma drugačno interpretacijo tega izjemnega umetniškega dela.

Detajl Abel

A najprej se vprašajmo, zakaj bi nam Stane Kregar, ta slovenski duhovnik, ki je bil za nekdanjo socialistično oblast očitno toliko sprejemljiv, da mu je zaupala tudi nekaj javnih naročil (denimo fresko v stari dvorani časopisa Delo leta 1948) in mu končno leta 1971 podelila tudi Prešernovo nagrado za življenjski opus, sploh hotel povedati še kakšno vzporedno, drugačno zgodbo? Morda zaradi svojih dveh bratov Rafka in Franceta, ki sta izginila leta 1945? Morda so se o tem pogovarjali s kolegi tako imenovanimi »ponedeljkarji«, kamor so sodili še arhitekt Tone Bitenc, liturgik Marijan Smolik, frančiškan Roman Tominec, umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc in tudi pomožni škof Stanko Lenič? Sicer pa sem prepričan, da so vsi omenjeni tragično slovensko med in povojno tragedijo poznali.

Če vsaj bežno poznamo slikarski opus Staneta Kregarja, vemo, da gre enega najpomembnejših likovnih umetnikov 20. stoletja na Slovenskem, ki je začetnik nadrealizma, utemeljitelj abstrakcije pri nas in tudi pravzaprav največji cerkveni slikar obdobja po drugi svetovni vojni. Največ njegovih del hrani Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Tja so jih donirali svojci, saj je Kregar na začetku svoje umetniške poti poučeval na klasični gimnaziji. Če se sprehodimo med njegovimi slikami, najdemo vsaj nekaj takih, ki nakazujejo, da ga je slovenska zgodovina zanimala, še več, da je o njej hotel tudi nekaj sporočiti. Slike, kot so: »Zakaj je žalostna ta dežela?« iz leta 1962, »Po zločinu« iz leta 1964, »Žalostna zemlja«, iz leta 1960, ali denimo »O čem razmišljaš Antigona?« (1971), nas prepričujejo, da je Stane Kregar, ta slikar »sprejemljiv tako za cerkev, kot za socialistično oblast« vendarle hotel sporočiti še nekaj več, kot se je lahko povedalo v tistih svinčenih časih.

Tudi zato je lahko vitraž v koseški cerkvi le logično nadaljevanje njegovih razmišljanj. Ko si vse to vzamemo pred oči, lahko začnemo v njegovem zadnjem velikem delu iskati potrditve navedenih trditev. »Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu Abelu: »Pojdiva ven!« Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil. Gospod je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« In Gospod je rekel: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni. Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata!« (1 Mz 4, 8-11)

Najprej, ali je Kregar v tem vitražu dejansko hotel prikazati slovensko zgodbo? Kaj bi namreč podoba nedolžnega Abela, ki ga je ubil ljubosumni brat lahko pomenila, če ne tragične povojne slovenske zgodbe?

Detajl nacionalne zastave (rdeča, modra, bela)

Ali lahko za to smelo trditev najdemo kakšno potrditev tudi v vitražu samem? Morda gre samo za sklop naključij, a vendar na sosednjem Marijinem delu vitraža najdemo potrditev te teze. Namreč, na skrajno levem delu vitraža, vidimo zaporedje slovenske nacionalne zastave. Pravzaprav so rdeča, modra in bela na Marijinem delu vitraža tako prevladujoče, da nas vse skupaj prepričuje, da gre nedvomno za nekaj slovenskega.

Se še nadaljuje:

V programu Radia Ognjišče bo petek 30 januarja v znamenju predstavitve spletne pobude Vseposvojitev.si, ki nas vabi naj posvojimo žrtve zla druge svetovne vojne. Na imenskem seznamu žrtev, ki ga je sestavil Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani od leta 1997 dalje, je trenutno 99 823 imen slovenskih ljudi, ki so med in neposredno po drugi svetovni vojni izgubili življenja. Gre za žrtve, ki so padle na različnih straneh, partizanski, domobranski, kot mobiliziranci, talci, taboriščniki, civilisti...

Vsem je skupno, da jim je zlo druge svetovne vojne odvzelo življenje. Za njimi je ostala vrzel, rana, ki so jo najbolj občutili svojci. Po sedemdesetih letih od konca težkih časov, si želimo da je že dozorel čas, ko lahko vse žrtve sprejmemo za svoje in začnemo s celjenjem nezaceljenih duševnih ran.

Pri tem nam lahko pomaga projekt Vseposvojitev.si, ki nam daje možnost, da posvojimo eno od žrtev, natisnemo posvojitveni list, s tem z njo vzpostavimo duhovno vez in nato zanjo molimo, prižgemo svečko ali se je na kak drug način spominjamo.

Žrtve je mogoče posvojiti na dva načina. Bodisi, da se odločimo za žrtev, ki smo jo poznali ali je z nami v sorodu, ali pa da nam jo naključno izbere računalnik sam. To je odvisno od vsakega posvojitelja.

Moje mnenje je, da je ta zdravilni projekt zdravljenja bolnega tkiva našega naroda spodbuditi, zato smo se povezali z ustanoviteljico pobude Romano Bider in nekaterimi drugimi posvojitelji, ki so povedali svoje izkušnje. Do zdaj je posvojenih približno 340 žrtev, kar pomeni, da se bo moralo pridružiti še veliko posvojiteljev, da bi dosegli število vseh umrlih. Vabljeni!

Ob prispevku vrlih novinarjev RTV SLO o genocidih in koncentracijskih taboriščih, je vredno pripomniti, da bodo novinarji nekoč dajali odgovor tudi za to, kar niso povedali…

In sramota je, da si še leta 2015 ne upajo povedati nič o koncentracijskih taboriščih v Šentvidu, Teharjah, Šterntalu… in prav tako nič o Hudi jami, Pečovniku, Kočevskem Rogu…

Prav tako si »zanimive« goste, kake Winklerje, ne upajo vprašati niti enega neprimernega vprašanja, denimo o revoluciji. Kdo bi si mislil, da letos mineva 70 let od konca druge svetovne vojne?

Razstavo v Celicah smo danes zaprli.  23 strani podpisov in kratkih misli o razstavi, se je nabralo v Knjigi vtisov. Skupni besedi bi bili: pretresljivo in hvala. Hvala, ker ste omogočili obisk in pretresljivo ob tem, kar smo videli, občutili, doživeli.

V pogovoru z ostalimi sodelujočimi umetniki sem začutil pristno presenečenje ob izjemnem obisku. V tednu dni, le v dveh urah na dan (to je skupno 14 ur), kot je bila razstava na ogled, si jo je ogledalo, po naših ocenah, več kot 600 ljudi. To se morda komu zdi malo, a naj le pokliče v kakšno galerijo, kjer je na ogled razstava sodobne umetnosti in preveri kakšen je povprečen obisk razstav.

Čestitam vsem tistim, ki so svoje srce naredili odprto za sočutje, ki je velo iz celic, ki so bile nekoč v svetu senc, danes pa le nemo pričujejo.

Veselim se že postavitve obširnejše razstave v Zavodu sv. Stanislava 12. februarja. Zdaj tudi že lahko napišem kdo vse bo sodeloval:

Jana Vizjak, Mira Ličen Krmpotič, Andrej Jemec, Emerik Bernard, Milena Usenik, Drago Tršar, Jiri Kočica, Herman Gvardijančič, Črtomir Frelih, Matej Metlikovič, Jurij Selan, Jiri Bezlaj, Marjan Drev, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Darko Slavec, Janko Orač, Tone Seifert, Jošt Snoj, Veljko Toman,  Žiga Okorn, Marta Jakopič Kunaver, Marijan Tršar, Stane Kregar, Jožef Muhovič in Jože Bartolj.

Nadaljujem zgodbo vitraža Kristusa odrešenika iz cerkve v Kosezah.

V desnem spodnjem kotu je podoba Janeza Krstnika, ki prav tako kot Kristus zre v nas in s prstom kaže na Kristusovo podobo. In če se moramo ob Božjem prstu sami dokopati do besed: »Ti si moj ljubljeni Sin«, potem so Janezove besede nedvoumno zapisane na vitražu: »Glejte, Jagnje Božje« (Jn 1,29). Božja roka in roka Janeza Krstnika sta v diagonali in oba prsta kažeta podobo Kristusa. Roke na tem vitražu igrajo pomembno vlogo, kot bomo še opazili.

Detajl Janez Krstnik

Janez Krstnik je upodobljen s palico v roki. Oblečen je v živalsko kožo. Ugotovili smo, da gre za prizor krsta v Jordanu, zato je Krstnikova podoba tam pričakovana. Janez pa je mesto na tem vitražu dobil tudi zato, ker ga sam Jezus Kristus imenuje za več kot preroka. »Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka«. (Mt 11,9) Vsi ostali preroki so namreč Kristusa napovedovali, le Janez Krstnik ga je ljudem predstavil z besedami: »Glejte, Jagnje Božje«. Ob povedanem se lahko vprašamo, kako to, da je Kristus pri krstu v Jordanu, torej na začetku svojega javnega delovanja, upodobljen kot vstali? Z ranami in očitno ob odprtem grobu? Krst je potreben za odrešenje. Kdor ni krščen, ne more biti odrešen. Izjema so le ljudje, ki niso imeli možnosti krsta in bi se v drugačnih okoliščinah (če bi to možnost imeli) zanj odločili. Prav tako tudi mučenci, katerih prelita kri predstavlja krst krvi. Stane Kregar nam na vitražu očitno prestavlja Cerkveni nauk o odrešenju.

Da je bilo to res v slikarjevih mislih nas prepričuje tudi podoba drevesa, ki ga najdemo pod Kristusovimi nogami. »Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine.« (Iz 11,1) Malo zatem beremo: »Tisti dan bo Jesejeva korenina stala kot znamenje za ljudstva, njo bodo iskali narodi in njeno bivališče bo slavno. (Iz 11,10). Razlagalci Svetega pisma na tem mestu pravijo, da Izaija govori, da bo napovedovani Mesija Davidov sin. V Kristusu se torej dopolnjuje zgodba odrešenja, ki poteka vse do začetka, do raja. Kristus je prikazan kot novi Adam, ki je moral umreti, da bi spet našel Adama. »Ta pa se je zato, ker je poslušal kačo privezal k drevesu, prav istemu drevesu, na katerem bo križan novi Adam, Kristus Odrešenik« (Marko Rupnik).

Kot je to nedvomno Jesejeva korenina, drevo, povezano z Adamom in kraljem Davidom, pa je po drugi strani to drevo lahko tudi vinska trta. S tem jasno namiguje na evangeljski odlomek, kjer pravi Kristus o sebi: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15,5) Morda bo kdo ugovarjal, da na drevesu ni grozdov, kar seveda drži, vendar Jezus v priliki ne govori o sadovih, ampak o mladikah, ki morajo ostati na drevesu, sicer propadejo.

Detajl Jesejeva korenina

V desnem zgornjem kotu opazimo tri podobe angelov. Imajo krila, nimajo pa obrazov, ker so angeli Božji poslanci. Nimajo ne podobe, ne pravega telesa. Skozi zgodovino se je zanje v umetnosti izoblikovala podoba bitja, neopredeljenega s spolom, ki ima krila. Ta v tem primeru pomenijo, da za to bitje ne veljajo zakoni časa in prostora. Če povežemo angele na tem vitražu z zgodbo o Jezusovem krstu v Jordanu lahko vzrok zanje najdemo v Matejevi različici evangelija, kjer je zapisano: »Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa.« Mt (3,16) Nebesa pa so polna božje slave in angeli jo na najveličastnejši način ponazarjajo.

Tudi trije angeli na Kregarjevem vitražu v Kosezah pripovedujejo zanimivo zgodbo z rokami. Najvišji angel jo ima položeno na srce, srednji kaže na Kristusa, spodnji dviga roke v molitvi. Kot bi nam Kregar hotel povedati, kdo je ljubezen, v kom je rešitev in koga naj molimo, kajti njegova je božanska moč.

Detajl angeli

V ozadju Kristusove podobe, ki zanimivo ni v geometrijski sredini vitraža ampak nekoliko desno, je jasno izrisan nepravilen krog, kar bi lahko predstavljalo božji grob, od katerega je odvaljena skala. Da je umetnik res mislil nekaj takega, nas prepričuje podoba ribe, za katero se moramo kar malo potruditi, da jo med vsemi migetajočimi barvami opazimo.

A ta riba je pravzaprav največja podoba na tem vitražu. Začenja se pri podobi goloba na levi, njena zadnja plavut pa sega desno vse do podobe Janeza Krstnika oziroma angelov. Riba je stari krščanski simbol, s katerim so se kristjani v prvih stoletjih prepoznavali. Na tem vitražu pa pravzaprav ne gre samo za ribo, ampak gre za kita. Tistega, ki je preroka Jona pogoltnil in ga po treh dneh izpljunil na obali Niniv. »Gospod pa je določil veliko ribo, da je pogoltnila Jona, in Jona je ostal v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.« (Jon 2,1) Tudi to je stara krščanska analogija o kateri je razmišljali že sveti Hieronim (ok. 345 – ok. 420), namreč da gre pri podobi Jona v ribi, za podobo Kristusa, ki mrtev leži v grobu tri dni, potem pa vstane od mrtvih. Skrivnost tega odlomka razloži sam Jezus v evangeliju in odveč bi bilo bodisi reči to isto, bodisi reči kaj drugega, kot je razložil on sam, ki je trpel: »Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo tudi Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči.« (Mt 12,40)

Nadaljevanje sledi: