Nadaljujem zgodbo vitraža Kristusa odrešenika iz cerkve v Kosezah.

Sv. Hieronim nadalje pravi: »Če se Jona nanaša na Gospoda, in tako, ker je bil tri dni in noči v kitovem trebuhu, nakazuje Odrešenikovo trpljenje, mora tudi njegova molitev biti predpodoba Gospodove molitve. Dobro vem, da se nekaterim zdi neverjetno, da bi človek preživel tri dni in noči v kitovem trebuhu…« Kristus na Kregarjevem vitražu torej tudi moli!

Detajl riba

Do tega mesta je na barvnem oknu v Kosezah vse tako, da lahko z nekaj poznavanja Svetega pisma in zgodovine brez težav razložimo sliko. Potem pa uzremo v levem spodnjem kotu, natanko nasproti Janeza Krstnika še eno podobo. To je podoba moškega, oblečenega v krzno, ki dviga roke v nebo, stoji pa za oltarjem, na katerem daruje jagnje. Njegov pogled je uprt v Kristusa. Jagnje so že objeli plameni. Morda bi v prvem trenutku pomislili, da gre za podobo Abrahama, ki mu je Bog naročil naj daruje svojega sina Izaka. Ko pa zasliši Božji glas: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca,« (1 Mz 22, 12) v grmovju najde ovna in ga nato daruje.

A nekaj ni prav. Izaka ni tukaj, pa tudi Abraham je na podobi bistveno premlad, saj se mu je bilo že sto let, ko se mu je Izak rodil. Seveda, saj sploh ne gre za Abrahama, ampak za Abela. Pravični Abel je tisti, katerega daritev je bila všeč Bogu, za razliko od njegovega brata Kajna. »Abel je pasel drobnico, Kajn pa je obdeloval zemljo. Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče. Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel.« (1 Mz 4, 2-5)

Zakaj na tem vitražu, v množici vseh ostalih možnih svetnikov iz zgodovine Cerkve in svetopisemske zgodovine, najdemo ravno Abela? Abel v zgodovini likovne umetnosti niti ni lik, ki bi bil velikokrat upodobljen. V Sloveniji najdemo komaj kak primer (morda omenim prizor na oboku 12. kapele Kalvarije k sv. Roku v Šmarjah pri Jelšah, ali sliko v minoritskem samostanu na Ptuju, ki jo omenja France Stele). Ta podoba Abela na vitražu Marijine cerkve v župniji Kristusa Odrešenika v Ljubljani v Kosezah pa nam lahko pokaže popolnoma drugačno interpretacijo tega izjemnega umetniškega dela.

Detajl Abel

A najprej se vprašajmo, zakaj bi nam Stane Kregar, ta slovenski duhovnik, ki je bil za nekdanjo socialistično oblast očitno toliko sprejemljiv, da mu je zaupala tudi nekaj javnih naročil (denimo fresko v stari dvorani časopisa Delo leta 1948) in mu končno leta 1971 podelila tudi Prešernovo nagrado za življenjski opus, sploh hotel povedati še kakšno vzporedno, drugačno zgodbo? Morda zaradi svojih dveh bratov Rafka in Franceta, ki sta izginila leta 1945? Morda so se o tem pogovarjali s kolegi tako imenovanimi »ponedeljkarji«, kamor so sodili še arhitekt Tone Bitenc, liturgik Marijan Smolik, frančiškan Roman Tominec, umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc in tudi pomožni škof Stanko Lenič? Sicer pa sem prepričan, da so vsi omenjeni tragično slovensko med in povojno tragedijo poznali.

Če vsaj bežno poznamo slikarski opus Staneta Kregarja, vemo, da gre enega najpomembnejših likovnih umetnikov 20. stoletja na Slovenskem, ki je začetnik nadrealizma, utemeljitelj abstrakcije pri nas in tudi pravzaprav največji cerkveni slikar obdobja po drugi svetovni vojni. Največ njegovih del hrani Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Tja so jih donirali svojci, saj je Kregar na začetku svoje umetniške poti poučeval na klasični gimnaziji. Če se sprehodimo med njegovimi slikami, najdemo vsaj nekaj takih, ki nakazujejo, da ga je slovenska zgodovina zanimala, še več, da je o njej hotel tudi nekaj sporočiti. Slike, kot so: »Zakaj je žalostna ta dežela?« iz leta 1962, »Po zločinu« iz leta 1964, »Žalostna zemlja«, iz leta 1960, ali denimo »O čem razmišljaš Antigona?« (1971), nas prepričujejo, da je Stane Kregar, ta slikar »sprejemljiv tako za cerkev, kot za socialistično oblast« vendarle hotel sporočiti še nekaj več, kot se je lahko povedalo v tistih svinčenih časih.

Tudi zato je lahko vitraž v koseški cerkvi le logično nadaljevanje njegovih razmišljanj. Ko si vse to vzamemo pred oči, lahko začnemo v njegovem zadnjem velikem delu iskati potrditve navedenih trditev. »Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu Abelu: »Pojdiva ven!« Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil. Gospod je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« In Gospod je rekel: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni. Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata!« (1 Mz 4, 8-11)

Najprej, ali je Kregar v tem vitražu dejansko hotel prikazati slovensko zgodbo? Kaj bi namreč podoba nedolžnega Abela, ki ga je ubil ljubosumni brat lahko pomenila, če ne tragične povojne slovenske zgodbe?

Detajl nacionalne zastave (rdeča, modra, bela)

Ali lahko za to smelo trditev najdemo kakšno potrditev tudi v vitražu samem? Morda gre samo za sklop naključij, a vendar na sosednjem Marijinem delu vitraža najdemo potrditev te teze. Namreč, na skrajno levem delu vitraža, vidimo zaporedje slovenske nacionalne zastave. Pravzaprav so rdeča, modra in bela na Marijinem delu vitraža tako prevladujoče, da nas vse skupaj prepričuje, da gre nedvomno za nekaj slovenskega.

Se še nadaljuje: