Iz predloga odložilnega veta državnega sveta na ZZZDR

»Zakonodajalec je ZZZDR-D sprejel po skrajšanem postopku, saj je potrdil navedbe predlagatelja, da je skrajšani postopek potreben za odpravo protiustavnosti na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ugotovljenih z odločbo Ustavnega sodišča št U-I-425/06 z 2. julija 2009. Ta argument je navadna manipulacija slovenske javnosti, saj je Ustavno sodišče že v tretji točki določilo, da se do odprave ugotovljene neskladnosti za dedovanje uporablja enaka pravila kot veljajo za dedovanje med zakoncema. Protiustavnosti na področju človekovih pravic torej več ni in se režim izenačitve že uporablja, kljub temu, da je Ustavno sodišče naložilo, da se v tem delu spremeni tudi Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ki pa je bil leta 2009 dvakrat zavrnjen. Ker je Ustavno sodišče že samo uredilo pravice iz dedovanja, ne moremo govoriti o razlogu protiustavnega stanja, temveč zgolj o realizaciji odprave neskladja, ki z zagotavljanjem izvrševanja človekovih pravic nima nič skupnega – to je uredilo že Ustavno sodišče samo. Poleg tega Ustavno sodišče ni razveljavilo celotnega ZRIPS, kar bi lahko storilo v skladu s 30. členom Zakona o Ustavnem sodišče, v kolikor bi menilo, da je različna obravnava istospolnih zvez in zakonske zveze dejansko protiustavna in v nasprotju s 14. členom Ustave, ki prepoveduje diskriminacijo. Sprejet ZZZDR-D torej ne pomeni izenačitev pravic istospolnih zvez z zakonsko zvezo, ampak izenačitev celotnega družbenega statusa zakonske zveze z istospolnimi zvezami.«

Žal ga niso izpeljali ...

Vedno znova sem presenečen, nad dejstvom, da so tisti, ki se najbolj sklicujejo na strpnost, pravzaprav najbolj nestrpni. Zadnji primer, ki to kaže, je nervozen odziv pevca Eltona Johna na izjavo Domenica Dolceja in Stefana Gabbane, (svet ju pozna po blagovni znamki Dolce & Gabbana) glede istospolnih družin (mimogrede tudi Dolce in Gabbana sta homoseksualca).

"Edina prava družina je tradicionalna družina," sta dejala. In kot da to še ne bi bilo dovolj, da se vplivna gejevska skupnost ne zgane, sta pribila še: "Nobenih kemičnih potomcev in najetih maternic. Življenje poteka naravno, so stvari, ki jih ne bi smeli spreminjati."Modni dvojec je otroke, ki so rojeni s pomočjo umetne oploditve, označil za sintetične in dodal še: "Rodiš se mami in očetu - vsaj tako bi moralo biti."

Uff! Res je, zato se zavzemamo! In tudi omenjena homoseksualca pritrjujeta.

Kot rečeno, je sledila nervozna in nestrpna reakcija „skupnosti, ki išče samo ljubezen za vse“. Elton John je čisto izgubil živce in zapisal: "Kako si drzneta moja čudovita otroka označiti za 'sintetična', in dodal, da je oblikovalca lahko sram zaradi njunega zastarelega razmišlja. "Nikoli več ne bom nosil znamke Dolce & Gabbana," je še zapisal.

Evo ga! Nikoli več ne bom … Dajmo bojkotirajmo. Dokler se govori o nas, potem samo prosimo za strpnost. Ko se čutimo dovolj močne in vplivne, potem pa grozimo in pozivamo na bojkot! Kakšna sprevržena logika! Kaj zdaj človek ne sme niti svojega mnenja več izraziti? In to še človek, ki očitno pripada isti skupnosti. To kaže, da so odpadniki najbolj nevarni. Njih je treba še posebej izpostaviti, kaznovati, bojkotirati. Tako meni močna in vplivna geyevska skupnost.

Pišem zato, da ne boste presenečeni, ko se bodo spravili na vas, če ne boste dovolj politično korektni v svojih izjavah! Berite znamenja časa.

Z ženo sva se vrnila z duhovnega poglabljanja zakonskih parov. V prijaznem okolju samostana notrdamskih sester v Ilirski Bistrici, smo razmišljali o zakonu in družini. Pogovarjali smo se o povezanosti med možem in ženo, o ljubezni ki naj vse preveva in predvsem o tem, kako ljubezen ohranjati svežo tudi po vrsti let skupnega življenja.

Zanimivo je bilo prisluhniti izkušnjam ostalih, primerom iz prakse in vse skupaj povezati z Jezusovim zagotovilom, da njegova beseda ne bo nikoli prešla in da je vedno z nami, kadar sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu.

Pred leti se mi je zdelo, da takih srečanj ne potrebujem, a motil sem se. Danes bi rekel, da so duhovne vaje nujnost vsakega para, ki hoče delati na odnosu. Ljudje smo namreč čudni. Vemo, da je potreben trening, če želimo dobro igrati v kakem športnem moštvu. Jasno nam je, da si je treba prebrati snov in se je naučiti, če želimo uspešno opraviti test. Prav tako je vsakemu jasno, da je za zidavo hiše potreben načrt. Ko pa razmišljamo o zakonu in družini, se nam zdi, da vse že kar obvladamo. Kako se motimo, če to mislimo, priča število propadlih zakonov in zvez.

»Zdela sta se idealen par. Dobila krasnega otroka, sezidala novo hišo … In se ločila!« Med vrsto dolžnosti in opravil, ob zahtevni službi in nekaterih konjičkih, sta se tako odtujila, da se nista imela več o čem pogovarjati. Vsak drugi stavek se je začel z besedo »jaz«. Besede »midva« nista več uporabljala. Kljub temu, da sta bila oba vzgojena kot kristjana, sta se razšla. Prepričan sem, da zato, ker nista delala na odnosu. Nista se pogovarjala o resnih problemih, ki sta jih imela. Nista si vzela časa zase, za pogovore, razmišljanja, nista poslušala drug drugega, nista se več »slišala«.

Dva duhovno polna dneva sta za nama. Domov k otrokom sva se vrnila duhovno močnejša in bolj povezana. Nekaj časa naju bo zdaj to držalo pokonci. Zavedam se, da naju bo vsakodnevna družinska rutina spet kmalu utirila v stare vode, a jih bova znala lažje prenašati. Kakšen praktični nasvet, ki sva ga slišala, pa bova vnesla tudi v naše odnose.

Postni čas nas spodbuja k spremembam. Če smo morda nekoč hoteli spremeniti svet, kasneje ljudi okoli sebe, lahko v molitvi in postu ugotovimo, da največjo spremembo na svetu naredimo tako, da spremenimo sebe. Spreminjati sebe tako, da bi postajali vedno bolj podobni Kristusu, pa je naloga vsakega kristjana. Kaj nam pomaga, če hodimo vsako nedeljo k bogoslužju, če pa od tam ne prihajamo spremenjeni, boljši, bolj odprti za dobro? Papež Frančišek nas opominja in sprašuje: če se v nas pri svetem bogoslužju nič ne premakne, ali smo sploh prepoznali svojo krščansko poklicanost?

Zato je postni čas pravi trenutek za poglobitev našega odnosa z Bogom, s samim seboj, soljudmi in s stvarstvom. Morda nas je vsakodnevna življenjska rutina odvrnila od pristnega prijateljstva s Stvarnikom nebes in zemlje, ki je naš Oče in nas čaka v vsakem trenutku. V postnem času lahko spet začutimo željo po Bogu, ki je ljubezen, ki nas sprejema takšne, kakršni smo, z vsemi napakami in grehi.

Ali ni postni čas ena sama želja najti Boga?

Ali ni postni čas najti Boga, ki je ljubezen?

Ali ni postni čas odkriti Boga, ki živi tudi v mojem bližnjem?

Ali ni postni čas ponesti Boga v šole in na svoja delovna mesta?

Ali ni postni čas dovoliti, da se sliši Njegova govorica?

Ali ni postni čas prižgati Njegovo luč v temnih kotičkih naše družbe?

Postni čas JE ena sama velika želja najti Boga, najti ga v vsakem trenutku mojega in tvojega življenja. Kajti Kristus je res umrl za vse nas, a tretji dan je vstal od mrtvih!

»Vedi, da si prah in da se v prah povrneš!« To so besede, ob katerih začutim vso »težo« postnega časa.

Kot slikar sem ob razmisleku o križevem potu ugotovil, da se pravzaprav ves postni čas ukvarjamo z Jezusovo človeško naravo, z njegovimi telesnimi mukami, zapuščenostjo in trpljenjem. Po človeški logiki gre torej za »najtemnejše« obdobje cerkvenega leta, ki pa mora imeti svoj vrh v triumfu življenja nad smrtjo! V veličastju vstajenja, ko se pokaže da je Kristus pravi človek in pravi Bog. Kajti drama njegovega trpljenja in smrti dobi svoj smisel šele ob porazu smrti. Tako Kristus z zmago nad smrtjo daje smisel svojemu in posredno tudi trpljenju vsakega posameznika.

Moderno umetnost v marsičem opredeljuje prav tragično občutenje življenja, metafizično iskanje biti, eksistencializem, toda tudi revolt, krščansko žrtvovanje in odločno udejanjanje socialne biti modernega človeka! Kot tak je križev pot izjemno sodoben. Ko pa ob tem skupaj povežemo še barve, ki nam govorijo o globlji podstati tega krvavega dogajanja, ugotovimo, da se barva počloveči. Kajti raba barve je namreč v tesni povezanosti s psihičnimi stanji!

Bela barva - veliki Molk, tisti Nič pred začetkom, pred rojstvom. Tako je zvenela Zemlja v belih časih ledene dobe ...

Črna barva - notranje zveni kot Nič brez možnosti, kot mrtvi Nič, ko ugasne Sonce, večni Molk brez prihodnosti, brez upanja...To je molk telesa po smrti, zaključek življenja, ugasla, pogorela grmada ...

Rdeča barva ima na različnih podlagah različne pomene: Na beli zveni cinober motno in umazano, na črni pa pridobi rezko, docela osupljivo moč, trajno oster občutek, kakor enakomerno razbeljena bolečina je, samozavestna, ki je ni mogoče zlahka preglasiti, ki pa se da gasiti z modro, kakor razžarjeno železo z vodo ...

Barvni toni črnini nasproti, pridobivajo zvok nečloveške žalosti. To je brezkončno poglabljanje v resna stanja, kjer ni konca in ga ne more biti ...

Nagnjenje modre k poglobitvi je tolikšno, da je prav v globljih tonih intenzivnejša in deluje notranje bolj značilno. Kolikor globlja je modra toliko bolj izvablja človeka v neskončnost, zbuja v njem hrepenenje po čistem in do kraja nadčutnem. Je barva nebes, zato si jo predstavljamo k prizvoku besede nebo ..

Barva, poteza, ploskev, linija nagovarjajo prav tako kot na krožniku servirano in na televiziji prikazano. Še več, če se jim odpremo nas lahko še bolj »premaknejo«.

Še na eno misel bi rad opozoril in sicer, da je le človek tisti, kateremu se je Bog izročil v polnosti, celo tako daleč - do smrti. Postni čas je tako poln trpkosti, ki pa vendarle na koncu sluti Luč. Post je tako vendarle znanilec optimizma. Je začetek našega odrešenja. Je pot spremenitve.