»Vedi, da si prah in da se v prah povrneš!« To so besede, ob katerih začutim vso »težo« postnega časa.

Kot slikar sem ob razmisleku o križevem potu ugotovil, da se pravzaprav ves postni čas ukvarjamo z Jezusovo človeško naravo, z njegovimi telesnimi mukami, zapuščenostjo in trpljenjem. Po človeški logiki gre torej za »najtemnejše« obdobje cerkvenega leta, ki pa mora imeti svoj vrh v triumfu življenja nad smrtjo! V veličastju vstajenja, ko se pokaže da je Kristus pravi človek in pravi Bog. Kajti drama njegovega trpljenja in smrti dobi svoj smisel šele ob porazu smrti. Tako Kristus z zmago nad smrtjo daje smisel svojemu in posredno tudi trpljenju vsakega posameznika.

Moderno umetnost v marsičem opredeljuje prav tragično občutenje življenja, metafizično iskanje biti, eksistencializem, toda tudi revolt, krščansko žrtvovanje in odločno udejanjanje socialne biti modernega človeka! Kot tak je križev pot izjemno sodoben. Ko pa ob tem skupaj povežemo še barve, ki nam govorijo o globlji podstati tega krvavega dogajanja, ugotovimo, da se barva počloveči. Kajti raba barve je namreč v tesni povezanosti s psihičnimi stanji!

Bela barva - veliki Molk, tisti Nič pred začetkom, pred rojstvom. Tako je zvenela Zemlja v belih časih ledene dobe ...

Črna barva - notranje zveni kot Nič brez možnosti, kot mrtvi Nič, ko ugasne Sonce, večni Molk brez prihodnosti, brez upanja...To je molk telesa po smrti, zaključek življenja, ugasla, pogorela grmada ...

Rdeča barva ima na različnih podlagah različne pomene: Na beli zveni cinober motno in umazano, na črni pa pridobi rezko, docela osupljivo moč, trajno oster občutek, kakor enakomerno razbeljena bolečina je, samozavestna, ki je ni mogoče zlahka preglasiti, ki pa se da gasiti z modro, kakor razžarjeno železo z vodo ...

Barvni toni črnini nasproti, pridobivajo zvok nečloveške žalosti. To je brezkončno poglabljanje v resna stanja, kjer ni konca in ga ne more biti ...

Nagnjenje modre k poglobitvi je tolikšno, da je prav v globljih tonih intenzivnejša in deluje notranje bolj značilno. Kolikor globlja je modra toliko bolj izvablja človeka v neskončnost, zbuja v njem hrepenenje po čistem in do kraja nadčutnem. Je barva nebes, zato si jo predstavljamo k prizvoku besede nebo ..

Barva, poteza, ploskev, linija nagovarjajo prav tako kot na krožniku servirano in na televiziji prikazano. Še več, če se jim odpremo nas lahko še bolj »premaknejo«.

Še na eno misel bi rad opozoril in sicer, da je le človek tisti, kateremu se je Bog izročil v polnosti, celo tako daleč - do smrti. Postni čas je tako poln trpkosti, ki pa vendarle na koncu sluti Luč. Post je tako vendarle znanilec optimizma. Je začetek našega odrešenja. Je pot spremenitve.