Poslanci bodo danes glasovali o prepovedi referenduma o novem zakonu o zakonski zvezi. Na RTV SLO so si že kar oddahnili in zapisali, da referenduma ne bo. Kakšen blef! Seveda da referendum bo, le da bo odločitev poslancev, ki so se natanko tri leta po referendumu o Družinskem zakoniku odločili povoziti voljo ljudi, demantiralo Ustavno sodišče. Natanko tri leta po referendumu so revanšistično (tisti padec zakona na referendumu jih je moral res prizadeti!) sprejeli novi zakon po hitrem postopku! Brez argumentirane javne razprave! Kot tanki na trgu Nebeškega miru nekoč.

Poslanci bodo torej preprečili, da odločijo ljudje sami, tisti, ki so jih izvolili in jim dali mandate! Pa koga se poslanci bojijo? Volivcev? Glede na parlamentarno večino, ki jo imajo, upam, da že verjamejo, da bodo referendum dobili, vsaj tako močno, kot kaže moč njihove stranke! Kajne? Zakaj torej odločanje o tem, da preprečijo referendum?

Sicer v medijih narašča pritisk na ljudi, ki zbirajo podpise za referendum. Še posebej na vernike, na Cerkev. Tako so objavili pismo vernice, ki poroča, da so nekateri zapustili cerkev, ko je župnik bral pismo slovenskih škofov o tem, zakaj se je treba aktivno vključiti v referendumska opravila. Še več, beremo lahko, da jo je sram, ker pripada Cerkvi, ki izključuje in širi nestrpnost.

Nič se ni treba vznemirjati. Vedno so med nami mlačneži, ki plavajo s tokom. To so tisti, ki se obrnejo takoj, ko je medijski veter dovolj močan. Kristus nikoli ni rekel, da nam bo udobno, da nas bodo ljudje hvalili. Narobe. Rekel je, da nas bodo vlačili pred sodnike in o nas lažnivo govorili (ker se že dolgo dogaja!). Tista torej, ki jo je sram, da pripada Cerkvi, je v svoji notranjosti od nje že davno odstopila. Iskala je le razlog, ki naj njeno odločitev pokrije.

Karkoli si že mislimo o Cerkvi, danes je skoraj edina institucija, ki se organizirano ukvarja z družino. In to drži kot pribito. Znotraj Cerkve delujejo številne zakonske skupine, Cerkev pred poroko zahteva udeležbo na »Pripravi za zakon«, znotraj Cerkve delujejo Družinski inštituti. Se pravi znanja in izkušenj je dovolj za vsakega, ki želi delati na družinskem življenju. Po drugi strani pa država za družinsko življenje ne izobražuje ne v šolah, ne v specializiranih inštitucijah. Še pred civilno poroko ni treba drugega kot plačati prispevek. In nato ti matičar v nekaj stavkih pove, kaj o zakonu pravi zakonodaja. Banalno. Moto države je: »Saj to že vsi znamo!« Ali res? Razpad družine je močno povezan s tem, da nekih veščin veliko ljudi enostavno ne obvlada.

Ne sme nas torej čuditi vsa ta gonja in sramotenje, sklicevanje na človekove pravice (mimogrede, da homoseksualne poroke niso človekova pravica je razsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice ESČ!). Upam, da nas bo vse to utrdilo v našem prepričanju. In delovanju! Najslabše bi se bilo sprijazniti s tem, da nam je skupina posameznikov ugrabila državo. Zdaj pa nas uči demokrature!

Smo v času radijskega misijona. Z misijonsko besedo pod geslom „Za vas živim“, nas nagovarjajo Don Bocsovi salizijanci in Hčere Marije Pomočnice. To je že deseti radijski misijon po vrsti in v slovenskem prostoru se je že dodobra uveljavil. Vsako leto pred največjim krščanskim praznikom skušajo misijonarji ljudem na srce položiti besedo. Besedo, ki nagovarja, ki spodbuja in usmerja k Kristusovi luči.

Škof Peter Štumpf je v nedeljski pridigi ob začetku poudaril, da nas misijon spodbuja k spremembam. Sprememb pa se človek, ki je vajen tistega kar pozna, vedno boji. Spremembe namreč ne dopustijo, da bi vse ostalo po starem. Ni torej potrebno pretrgati oblačil, da bi pokazali da postimo, ampak je treba potrkati na kamrico srca in se odločiti za spremembe. Škof Štumpf je v nagovoru nedeljske maše nadaljeval, da pomeni obstati na mestu in se ne spremeniti propad.

Kako se vse to odraža v naši družbi in državi ni treba posebej izpostavljati. Malo kvasa in soli je potrebno, da kruh naraste in da ima jed dober okus. Zato je toliko pomembnejša vloga kristjanov, ki se imamo za sol in kvas. Če pa v naši okolici prepoznavamo le slabe stvari, slaba dejanja, tak in drugačen kriminal, se moramo vprašati, kje sta zdaj tisti kvas in sol? Sta se spridila in sta le še zato, da jih vržemo na tla in jih ljudje pohodijo?

Spremembe v našem mišljenju so torej nujne. Ne moremo več dopustiti, da se stvari dogajajo mimo nas. Potrebno je prevzeti svoj del odgovornosti in včasih stisniti zobe, ko se pred nami postavijo prepreke. Zaupanje v Božjo navzočnost, ki jo prepoznavamo tudi v času misijona in postnega časa nasploh, je temeljna vzpodbuda, da se naš glas pojavi in začne spreminjati ne samo nas ampak družbo kot celoto.

Papež Frančišek nas velikokrat opominja, da moramo kristjani od svetega bogoslužja, od bratskih srečanj pri evharistiji, odhajati spremenjeni. Sveta maša, ki nas krepča s kruhom večnosti, se ne konča s „Pojdite v miru“, ampak se nadaljuje doma, na delovnem mestu, med ljudmi v soseski, na javnih srečanjih in debatah. Nobene logične utemeljitve ni, da svoje vere in svojega prepričanja ne bi mogli tudi javno zagovarjati. Zakaj bi bil naš glas manj vreden in manj slišen od glasov tistih, ki se odkrito postavljajo proti nam?

Spremembe v družbi se morajo torej najprej zgoditi v posamezniku. „Nas je mogoče sram? Smo preponosni, da bi v življenju kaj spremenili?“ je nadaljeval svoj nagovor škof Štumpf. Življenje nikakor ni statično, ampak se vedno spreminja, a spreminjati se mora na boljše in ne na slabše. Če torej dopustimo, da se življenje okoli nas le dogaja, če igramo le stranske vloge v njem, ne moremo pričakovati, da se bodo same od sebe zgodile spremembe, ki bodo boljše. Žal nas naša stvarnost prepričuje v ravno nasprotno, da gredo spremembe na slabše in da je le malokdo zadovoljen s stanjem v družbi in državi. Zaradi premlačnega nastopa in tudi nekaterih posameznikov, ki so svoje ambicije postavili pred korist širše skupnosti, smo tega žal krivi tudi sami.

A prepričan sem, da še ni prepozno. Morda je bil ta čas potreben, kot čas streznitve, ki je pokazal, kam nas lahko pripelje pot brez trdnih načel, poštenosti in morale. V tej luči naj navedem anekdotični primer možaka, ki se oglasi pri župniku in razočarano pove, da sicer ni veren, ampak glede na to, kako se vedejo in kakšni so nasploh običajni verniki, je sam gotovo precej boljši človek od vsaj polovice kristjanov. »Res?« pravi župnik. »Verjetno ste res dober človek. Ampak, če imate tako visoka načela se torej ne smete primerjati s „slabimi“ verniki. Če ste res tako dober človek, kot mislite, se morate primerjati z našimi najboljšimi!« In mu našteje nekaj primerov. »Njim pa do kolen ne sežete!« sklene župnik.

Verjetno je omenjeni kritični možak lahko prototip soseda vsakega od nas. Njegove besede obrnjene na glavo nam povedo, da ima veliko ljudi do kristjanov visoke zahteve. Ne zadovoljijo se samo s polovičnim, običajnim slehernikom, ampak zahtevajo več. Kaj se vam ne zdi, da pravzaprav naša družba, kar vpije po več aktivnih kristjanih, ki ne bodo delovali zase, ampak bodo temu svetu nastavljali ogledalo in delovali po Kristusovih besedah, v njegovi ljubezni?

Tudi zato je tako pomembna vloga radijskega misijona, ki nas tudi letos zbira in nagovarja. Nikoli ne bomo vedeli, kam je padlo posejano seme, koga je nagovorilo, kdaj bomo želi sadove, če jih sploh bomo? Odprimo torej naša srca, poglejmo v svojo notranjost in se vprašajmo, ali je naša vloga taka, kot jo od nas pričakuje Jezus? Ali je naša vloga taka, kot jo pričakuje krščansko občestvo? Ali je naša vloga taka, kot jo pričakuje naš narod?

Če ni, je zdaj čas za spremembe. Kajti le majhen korak, ki ga storim, je mnogo pomembnejši od množice besed o tem, kaj vse je narobe med nami.

Na malem jadranskem otočku je že pomlad. Krompir in ostale vrtnine so že v zemlji. Če sije sonce, se prijetna temperatura dvigne nad 15 stopinj. Hladno morje in pihljajoči veter ponoči poskrbita za hlad, ki ga odganjamo s kurjenjem polen v ognjišču. Ko sedim pred hišo, me presune tišina, ki jo lahko slišiš. Ni hrupa avtomobilov, ni mestnega živžava, le tu in tam kak mali traktorček pripelje drva, ki so jih domačini posekali v gozdu.

Letošnja zima ni bila posebej huda, snega ni bilo in le dva dneva so bili otočani odrezani od sveta, ker ladja zaradi hudega vetra ni vozila. Trenutno je tu precej suho, kar je za delo na vrtu odlično. Od lanskega leta smo na vrtu odkrili še nekaj radiča in tudi pozabljena čebula je lepo odgnala.

V hiši je sicer precej mrzlo, kar se posebej pokaže zvečer. Vendar se pozna vsak dan kurjenja, zidovi se grejejo in dan za dnem postajajo prijetnejši. Odpravili smo nekaj napak, ki jih pokaže zima, pokrpali nekaj razpok, posadili nekaj krompirja in čebulčka, vsejali peteršilj in solato, nekaj korenja in dišavnic. Zdaj čakamo na dež, da vse skupaj namoči in da semenom rast. Ne bo nas tukaj, a rastline bodo rasle.

Zima je v večnost pospremila tudi nekaj domačinov, s katerimi smo se poznali. Kar malo te presune, ko jih pogrešiš na običajnem mestu in ti drugi povedo, da jih ni več. Zdaj smo in v naslednjem trenutku nas morda ne bo več.

Jutrišnji dan bo prinesel slovo od otoka. Delo kliče nazaj v mestni živ žav. V slovesu od otoka in njegovih ljudi, pa je vedno nekaj nostalgičnega, nekaj hrepenenjskega, nekaj tistega kar nas leto za letom vrača nazaj.

Ko sem se drevi peljal od Ljubljane proti Gorenji vasi, je bilo v Škofji Loki že vse pripravljeno za generalko tokratnega škofjeloškega pasijona. Ta izjemni dogodek ljubiteljske kulture, ki temelji na prostovoljstvu in je za udeležence tudi duhovna priprava na Veliko noč, se mi zdi izjemna. Občudovanja vredna je že organizacija, ki uspe povezati okoli 900 nastopajočih. Prav tako je izjemno kako se z Loškimi meščani povežejo udeleženci iz različnih okoliških vasi. Vse utripa v luči pasijona, Loka je okrašena s pasijonskimi znamenji, predvsem plakati in zastavami. Prizorišča osvetljujejo reflektorji, promet je obstal.

Slovenski gledališki inštitut pripravlja srečanje in pogovor s snovalci različnih pasijonov, v Delu Jaša Drnovšek piše o Škofjeloškem pasijonu kot o pop artu katoliške kulture. Gigantski plakati nas opozarjajo, da je ta dežela vseeno še nekoliko krščanska, saj se bo v Škofji Loki v naslednjih nekaj tednih zvrstilo okoli 30 tisoč ljudi. Večina jih ne bo prišla zgolj na gledališki, ampak tudi na verski dogodek.

Vseeno pa sem v začetku še upal, da bo uprizoritev pasijona uspela prinesti tudi nekaj aktualizacije. Da se snovalci ne bodo samo do konca držali predloge p. Romualda, ampak bodo nakazali tudi nekatere družbene probleme, dogodke, obletnice. Letos, ko mineva 70 let od konca druge svetovne vojne, ki je po njenem koncu Loško s Crngrobom udarila še posebej krvavo, bi bilo to lahko znamenje, da imamo zgodovinski spomin. Tavajoče duše iz grobišč bi nas lahko, tudi kot nastopajoče pasijonske figure, spomnile na to, kaj vse še nismo postorili. Pa bi morali. Bojim se, da se to v imenu politične korektnosti ne bo zgodilo. Pa bi se lahko.

Kljub kančku pelina nad zamujeno priliko, pa pasijonu želimo obilo dobrega vremena in zadovoljnih obiskovalcev.

V Ameriki obstaja združenje otrok, ki so odraščali v homoseksualnih skupnostih, zdaj pa se pred ameriškim vrhovnim sodiščem zavzemajo za to, da posvajanja v homoseksualne skupnosti ne bi dovolili v vseh ameriških zveznih državah. Kljub temu, da so ti otroci sami na lastnem primeru doživeli nekaj, kar so očitno prepoznali, kot negativno vzgojno prakso homoseksualnih partnerstev, njihove zgodbe ne poznamo. Jasno saj so nam ves čas slikali le idealno podobo in poudarjali »samo ljubezen«.

V tej luči naj povem primer možaka, ki se oglasi pri župniku in razočarano pove, da sicer ni veren, ampak glede na to kakšni so običajni nedeljniki, je sam gotovo boljši človek od vsaj polovice župnikovih vernikov. »Res?« pravi župnik. »Verjetno se niste primerjali s pravimi. Če ste res dober človek,  se morate primerjati z našimi najboljšimi!« In mu našteje nekaj primerov (od znanih misijonarjev do velikih dobrotnikov ustanoviteljev bolnišnic, sirotišnic …) »Njim pa do kolen ne sežete!« sklene župnik.

Kakorkoli, prej omenjeni otroci, zdaj očitno tudi aktivisti, ugotavljajo da so gejevski starši lahko polni ljubezni, toda odraščanje vseeno ni isto. Poleg tega ugotavljajo, da je spoznanje o močnih geyevskih lobijih in njihovih interesih, nekaj kar cenzurira vse, kar je povezano s prizadevanji, da bi zaščitili pravico otroka do očete in matere.

In ti otroci so se oglasili zdaj, ko sta znana oblikovalca, sicer homoseksualca, Dolce in Gabbana, povzdignila glas za tradicionalno družino in proti nadomestnemu materinstvu. „Zaradi skupnega dobrega vseh nas, kot tudi v dobro vseh otrok, ki živijo v Italiji, je pomembno, da se ne opravičita in da se ne predata,“ so še napisali in dodali, da je človekova pravica, da otroci odraščajo v družini oziroma skupnosti z očetom in materjo.

Jasno, da tega niste mogli prebrati v eminentnih slovenskih medijih, ki so se opredelili, da bodo predstavljali samo eno plat medalje, o drugi pa bodo govorili samo pavšalno, slabšalno in omalovažujoče.