Smo v času radijskega misijona. Z misijonsko besedo pod geslom „Za vas živim“, nas nagovarjajo Don Bocsovi salizijanci in Hčere Marije Pomočnice. To je že deseti radijski misijon po vrsti in v slovenskem prostoru se je že dodobra uveljavil. Vsako leto pred največjim krščanskim praznikom skušajo misijonarji ljudem na srce položiti besedo. Besedo, ki nagovarja, ki spodbuja in usmerja k Kristusovi luči.

Škof Peter Štumpf je v nedeljski pridigi ob začetku poudaril, da nas misijon spodbuja k spremembam. Sprememb pa se človek, ki je vajen tistega kar pozna, vedno boji. Spremembe namreč ne dopustijo, da bi vse ostalo po starem. Ni torej potrebno pretrgati oblačil, da bi pokazali da postimo, ampak je treba potrkati na kamrico srca in se odločiti za spremembe. Škof Štumpf je v nagovoru nedeljske maše nadaljeval, da pomeni obstati na mestu in se ne spremeniti propad.

Kako se vse to odraža v naši družbi in državi ni treba posebej izpostavljati. Malo kvasa in soli je potrebno, da kruh naraste in da ima jed dober okus. Zato je toliko pomembnejša vloga kristjanov, ki se imamo za sol in kvas. Če pa v naši okolici prepoznavamo le slabe stvari, slaba dejanja, tak in drugačen kriminal, se moramo vprašati, kje sta zdaj tisti kvas in sol? Sta se spridila in sta le še zato, da jih vržemo na tla in jih ljudje pohodijo?

Spremembe v našem mišljenju so torej nujne. Ne moremo več dopustiti, da se stvari dogajajo mimo nas. Potrebno je prevzeti svoj del odgovornosti in včasih stisniti zobe, ko se pred nami postavijo prepreke. Zaupanje v Božjo navzočnost, ki jo prepoznavamo tudi v času misijona in postnega časa nasploh, je temeljna vzpodbuda, da se naš glas pojavi in začne spreminjati ne samo nas ampak družbo kot celoto.

Papež Frančišek nas velikokrat opominja, da moramo kristjani od svetega bogoslužja, od bratskih srečanj pri evharistiji, odhajati spremenjeni. Sveta maša, ki nas krepča s kruhom večnosti, se ne konča s „Pojdite v miru“, ampak se nadaljuje doma, na delovnem mestu, med ljudmi v soseski, na javnih srečanjih in debatah. Nobene logične utemeljitve ni, da svoje vere in svojega prepričanja ne bi mogli tudi javno zagovarjati. Zakaj bi bil naš glas manj vreden in manj slišen od glasov tistih, ki se odkrito postavljajo proti nam?

Spremembe v družbi se morajo torej najprej zgoditi v posamezniku. „Nas je mogoče sram? Smo preponosni, da bi v življenju kaj spremenili?“ je nadaljeval svoj nagovor škof Štumpf. Življenje nikakor ni statično, ampak se vedno spreminja, a spreminjati se mora na boljše in ne na slabše. Če torej dopustimo, da se življenje okoli nas le dogaja, če igramo le stranske vloge v njem, ne moremo pričakovati, da se bodo same od sebe zgodile spremembe, ki bodo boljše. Žal nas naša stvarnost prepričuje v ravno nasprotno, da gredo spremembe na slabše in da je le malokdo zadovoljen s stanjem v družbi in državi. Zaradi premlačnega nastopa in tudi nekaterih posameznikov, ki so svoje ambicije postavili pred korist širše skupnosti, smo tega žal krivi tudi sami.

A prepričan sem, da še ni prepozno. Morda je bil ta čas potreben, kot čas streznitve, ki je pokazal, kam nas lahko pripelje pot brez trdnih načel, poštenosti in morale. V tej luči naj navedem anekdotični primer možaka, ki se oglasi pri župniku in razočarano pove, da sicer ni veren, ampak glede na to, kako se vedejo in kakšni so nasploh običajni verniki, je sam gotovo precej boljši človek od vsaj polovice kristjanov. »Res?« pravi župnik. »Verjetno ste res dober človek. Ampak, če imate tako visoka načela se torej ne smete primerjati s „slabimi“ verniki. Če ste res tako dober človek, kot mislite, se morate primerjati z našimi najboljšimi!« In mu našteje nekaj primerov. »Njim pa do kolen ne sežete!« sklene župnik.

Verjetno je omenjeni kritični možak lahko prototip soseda vsakega od nas. Njegove besede obrnjene na glavo nam povedo, da ima veliko ljudi do kristjanov visoke zahteve. Ne zadovoljijo se samo s polovičnim, običajnim slehernikom, ampak zahtevajo več. Kaj se vam ne zdi, da pravzaprav naša družba, kar vpije po več aktivnih kristjanih, ki ne bodo delovali zase, ampak bodo temu svetu nastavljali ogledalo in delovali po Kristusovih besedah, v njegovi ljubezni?

Tudi zato je tako pomembna vloga radijskega misijona, ki nas tudi letos zbira in nagovarja. Nikoli ne bomo vedeli, kam je padlo posejano seme, koga je nagovorilo, kdaj bomo želi sadove, če jih sploh bomo? Odprimo torej naša srca, poglejmo v svojo notranjost in se vprašajmo, ali je naša vloga taka, kot jo od nas pričakuje Jezus? Ali je naša vloga taka, kot jo pričakuje krščansko občestvo? Ali je naša vloga taka, kot jo pričakuje naš narod?

Če ni, je zdaj čas za spremembe. Kajti le majhen korak, ki ga storim, je mnogo pomembnejši od množice besed o tem, kaj vse je narobe med nami.