Na malem jadranskem otočku je že pomlad. Krompir in ostale vrtnine so že v zemlji. Če sije sonce, se prijetna temperatura dvigne nad 15 stopinj. Hladno morje in pihljajoči veter ponoči poskrbita za hlad, ki ga odganjamo s kurjenjem polen v ognjišču. Ko sedim pred hišo, me presune tišina, ki jo lahko slišiš. Ni hrupa avtomobilov, ni mestnega živžava, le tu in tam kak mali traktorček pripelje drva, ki so jih domačini posekali v gozdu.

Letošnja zima ni bila posebej huda, snega ni bilo in le dva dneva so bili otočani odrezani od sveta, ker ladja zaradi hudega vetra ni vozila. Trenutno je tu precej suho, kar je za delo na vrtu odlično. Od lanskega leta smo na vrtu odkrili še nekaj radiča in tudi pozabljena čebula je lepo odgnala.

V hiši je sicer precej mrzlo, kar se posebej pokaže zvečer. Vendar se pozna vsak dan kurjenja, zidovi se grejejo in dan za dnem postajajo prijetnejši. Odpravili smo nekaj napak, ki jih pokaže zima, pokrpali nekaj razpok, posadili nekaj krompirja in čebulčka, vsejali peteršilj in solato, nekaj korenja in dišavnic. Zdaj čakamo na dež, da vse skupaj namoči in da semenom rast. Ne bo nas tukaj, a rastline bodo rasle.

Zima je v večnost pospremila tudi nekaj domačinov, s katerimi smo se poznali. Kar malo te presune, ko jih pogrešiš na običajnem mestu in ti drugi povedo, da jih ni več. Zdaj smo in v naslednjem trenutku nas morda ne bo več.

Jutrišnji dan bo prinesel slovo od otoka. Delo kliče nazaj v mestni živ žav. V slovesu od otoka in njegovih ljudi, pa je vedno nekaj nostalgičnega, nekaj hrepenenjskega, nekaj tistega kar nas leto za letom vrača nazaj.