Ko sem se drevi peljal od Ljubljane proti Gorenji vasi, je bilo v Škofji Loki že vse pripravljeno za generalko tokratnega škofjeloškega pasijona. Ta izjemni dogodek ljubiteljske kulture, ki temelji na prostovoljstvu in je za udeležence tudi duhovna priprava na Veliko noč, se mi zdi izjemna. Občudovanja vredna je že organizacija, ki uspe povezati okoli 900 nastopajočih. Prav tako je izjemno kako se z Loškimi meščani povežejo udeleženci iz različnih okoliških vasi. Vse utripa v luči pasijona, Loka je okrašena s pasijonskimi znamenji, predvsem plakati in zastavami. Prizorišča osvetljujejo reflektorji, promet je obstal.

Slovenski gledališki inštitut pripravlja srečanje in pogovor s snovalci različnih pasijonov, v Delu Jaša Drnovšek piše o Škofjeloškem pasijonu kot o pop artu katoliške kulture. Gigantski plakati nas opozarjajo, da je ta dežela vseeno še nekoliko krščanska, saj se bo v Škofji Loki v naslednjih nekaj tednih zvrstilo okoli 30 tisoč ljudi. Večina jih ne bo prišla zgolj na gledališki, ampak tudi na verski dogodek.

Vseeno pa sem v začetku še upal, da bo uprizoritev pasijona uspela prinesti tudi nekaj aktualizacije. Da se snovalci ne bodo samo do konca držali predloge p. Romualda, ampak bodo nakazali tudi nekatere družbene probleme, dogodke, obletnice. Letos, ko mineva 70 let od konca druge svetovne vojne, ki je po njenem koncu Loško s Crngrobom udarila še posebej krvavo, bi bilo to lahko znamenje, da imamo zgodovinski spomin. Tavajoče duše iz grobišč bi nas lahko, tudi kot nastopajoče pasijonske figure, spomnile na to, kaj vse še nismo postorili. Pa bi morali. Bojim se, da se to v imenu politične korektnosti ne bo zgodilo. Pa bi se lahko.

Kljub kančku pelina nad zamujeno priliko, pa pasijonu želimo obilo dobrega vremena in zadovoljnih obiskovalcev.