Štiri majhne termite imam doma. V zadnjem času opažam, kako dobrega teka so. Kmalu po kosilu (recimo največ uro po njem) je vsaj eden lačen. In ker zgledi vlečejo...

Tako sem se odločil, da bom sam pekel kruh. Že pred leti smo kupili kruhomat, ki se je dodobra "amortiziral". Vsaka dva dneva, tako v njem zamesim testo in nato v pečici spečem kruh. V pečici zato, ker me je oblika "taboriščnega dvopeka" vedno nekoliko odbijala. V peči pa lahko sam določim obliko.

Preprost recept za dober domač kruh je: 3 dcl vode in 1 dcl mleka (v mleku z nekaj moke raztopim kvas) Dodam zvrhani žlički sladkorja in soli in 70 dag moke. Navadno beli moki (pol kile) dodam še 20 dag neke druge (lahko polnozrnate, črne, kruzne...) moke. Ko kruhomat na programu za testo, opravi svoje delo, iz testa oblikujem štiri štručke. Položim jih v podložen pekač in vzhajam še 20 minut. Zatem jih na 200 stopinjah pečem približno 30 minut. Rezultat je na sliki zgoraj. Diši ali ne?

Včasih se splača kruh speči samo zaradi vonja...

Aha, da ne pozabim, še računica.
Pri mlinarju (sam kupujem moko v mlinu v Mirni peči) me pride kg moke 50 centov, kvas 8 centov, soli in sladkorja ne bom računal, dcl mleka 10 centov in energija 30 minut peke v pečici (si lahko sami izračunate). Približno 1,3kg kruha je torej... precej manj kot 1 €. In kot ste opazili nisem dodajal nobenih dodatkov.

Kdaj drugič pa o tem, kakšne vrste kruha lahko pripravite, pa kdaj se kruh ne drobi...?

Rahlo rosi. Še vedno je sneg. Noč je. Gorijo samo svetilke javne razsvetljave. Pot, od doma do živalskega vrta, je shojena stezica. Le redko srečam človeka...

Le koraki odmevajo od snega, ki prijetno zdrsuje.

Tečem. Zadnje leto tečem večinoma vsak dan. Le, če je izjemno mrzlo ali če lije kot iz škafa, ne. Vsaj dvajset minut dnavno, se noge premikajo v svojem ritmu. Misli oddrvijo...

Ko pridem domov se počutim neverjetno dobro. Prijetno utrujem. Če po teku ne bi bilo tako naravno leči v posteljo, bi naredil še en krog... Verjetno se da tudi s tekom malo zasvojiti. No ja, je vsaj dober za zdravje!

V življenju imamo večkrat zmotno mnenje o hitrosti. Čas nas preganja in lovi in le stežka krpamo konec s koncem. Zamujamo sestanke, drvimo na cestah, da bi prišli pravočasno, prehitro se poslavimo od znancev, ker nas čakajo še druge obveznosti...

A vendar, če se uspemo ustaviti in za trenutek oddahniti, lahko ugotovimo, da je naša naglica pravzaprav povezana s prehitevanjem. Ni zamujanje tisto, kar nas pesti ampak prehitevanje.

Za nami je pravkar Novo leto, trgovine pa so že polne pustnih mask. V naših stanovanjih cvetijo pomladne rože, čeprav je zunaj mraz in beli sneg. Božična drevesa in jaslice smo podrli, saj je praznikov konec, vendar pa smo še vedno v božičnem času. V advetu smo si želeli božičnih melodij, ko pa jih slišimo zdaj v božični dobi, se nam morda zazdijo odveč...

Trdno sem prepričan, da naša težava ni v tem, da bi nam časa zmanjkovalo, ampak da ga mi želimo imeti (pre)več.

Modra narava nas uči. Čeprav se je dan začel daljšati in sonce greje
topleje kot v decembru, še ni razloga, da bi mislili na pomlad. Sneg in mraz bosta še kraljevala. Za cvetenje še ni prišel čas.

Ljudje so včasih živeli bolj "po naravi". V zimskih dneh, ko so polja "počivala", so se več družili, prepevali in delali skupinska dela doma. Ta čas gotovo ni bil čas hitenja in zamujanja. Bil je posvečen čas, ko hitenje ni bilo vmesno...

Tudi vi, ko boste prihodnjič imeli občutek, da zamujete, pomislite: morda pa prehitevate...

V teh dneh obhajamo 57 letnico dogodka, ki ga zaznamuje ta spominska plošča.
Naj spomnim, da so škofa Vovka 20. januarja 1952 v Novem mestu, natančneje na postaji Bršljin, kjer je zdaj omenjeno spominsko znamenje, polili z vnetljivo tekočino in zažgali.

Znani profesor na FDV, Zdenko Roter je prišel kot zasliševalec po zažigu k škofu, po njegov ožgani talar. Ta je na »strokovno« opravljeni analizi, ki jo je opravila OZNA razpadel. Škof se je njegovemu izgovoru, zakaj mu ne vrnejo duhovniške suknje (morda za muzejski eksponat ali za dokaz), samo smejal, ker je že vnaprej vedel, da bodo dokaze zažiga uničili.

In še to: storilec Avgust Mežnaršič je bil obsojen na deset dni zapora pogojno. Za primer naj navedem, da župnik Andrej Stare iz Fare pri Kočevju leta 1948 obsojen na 13 mesecev zapora ker je »skril pod streho avtomobilsko gumo in kotel, last jugoslovanske vojske…« To priča tudi o »visoki« stopnji pravice v tistih letih…

Dolgotrajna nočna zasliševanja, naporno delo na meji mogočega in barbarski zažig, so nekoč pustili pečat na zdravju škofa Antona Vovka. Posledica je bila huda oblika sladkorne bolezni, ki mu je življenje oteževala in skrajšala. Ko je bil na avdienci pri papežu Janezu XXIII, pred njim zaradi bolezni ni mogel poklekniti. Papež mu je takrat menda rekel, da bi moral on poklekniti pred njim.

Škofijski postopek za prištetje škofa Vovka k blaženim je končan. Zapisi pričevanj o njem so zdaj v Rimu, kjer se bo postopek, upamo kmalu zaključil.

Jaz pa sem se njegovemu spominu poklonil tudi s tem zapisom...

Pred nekaj trenutki sem po slabih dveh urah srečno prispel iz Prekmurja. Prijetni sodelavci, pogovori in načrti, ki smo jih sprejeli na srečanju se bodo še odrazili v delu ekumenskega meseca januarja.
Nova avtocesta nam je zelo približala ta prelepi konec Slovenije. Prej sem do našega studia v Martjancih potreboval tudi več kot tri ure. Zdaj pa je pot precej "krajša". Boje bi bilo zapisati hitrejša.

In potem še sporočilo, da nas vse čaka aktivni blog. Tako se dan res uspešno konča. Hvala odgovornim za to možnost.
Tole naj bo kratek uvodni tekst. Za vzpodbudo!