V življenju imamo večkrat zmotno mnenje o hitrosti. Čas nas preganja in lovi in le stežka krpamo konec s koncem. Zamujamo sestanke, drvimo na cestah, da bi prišli pravočasno, prehitro se poslavimo od znancev, ker nas čakajo še druge obveznosti...

A vendar, če se uspemo ustaviti in za trenutek oddahniti, lahko ugotovimo, da je naša naglica pravzaprav povezana s prehitevanjem. Ni zamujanje tisto, kar nas pesti ampak prehitevanje.

Za nami je pravkar Novo leto, trgovine pa so že polne pustnih mask. V naših stanovanjih cvetijo pomladne rože, čeprav je zunaj mraz in beli sneg. Božična drevesa in jaslice smo podrli, saj je praznikov konec, vendar pa smo še vedno v božičnem času. V advetu smo si želeli božičnih melodij, ko pa jih slišimo zdaj v božični dobi, se nam morda zazdijo odveč...

Trdno sem prepričan, da naša težava ni v tem, da bi nam časa zmanjkovalo, ampak da ga mi želimo imeti (pre)več.

Modra narava nas uči. Čeprav se je dan začel daljšati in sonce greje
topleje kot v decembru, še ni razloga, da bi mislili na pomlad. Sneg in mraz bosta še kraljevala. Za cvetenje še ni prišel čas.

Ljudje so včasih živeli bolj "po naravi". V zimskih dneh, ko so polja "počivala", so se več družili, prepevali in delali skupinska dela doma. Ta čas gotovo ni bil čas hitenja in zamujanja. Bil je posvečen čas, ko hitenje ni bilo vmesno...

Tudi vi, ko boste prihodnjič imeli občutek, da zamujete, pomislite: morda pa prehitevate...