Pred nekaj leti, nas je (radio) protokol RS izključil iz liste povabljenih na Prešernovo proslavo, televizorja nimamo, tako da pravzaprav ne vem, kaj se je dogajalo v Cankarjevem domu, na podelitvi Prešernovih nagrad. Lahko bi si pogledal… pa me niti ne mika. Vem, kdo so nagrajenci, videl sem fotografije torte in šampanjca.

Doma pa smo si sami naredili praznovanje kulturnega praznika. Tokrat ni režiral Diego, ampak jaz. Zbrala se je le širša družina in prebirala pesmi, prozo…,nam samim, v užitek. Pa nismo ostali samo pri Prešernu. Baudelaire, Milčinski, Rozman Roza, p. Pavle Jakop, Zajc in še kdo so nam s svojimi verzi in vrsticami proze polepšali popoldne.

Za konec pa smo se nasmejali še odlomku aktualnega Prešernovega nagrajenca Gorana Vojnovića, Čefurji raus. Ob tem se nam je zastavilo nekaj vprašanj. Bolj ali manj duhovitih:
Me zanima, kaj bi bilo, če bi jaz napisal knjigo s tem naslovom?
Me zanima, zakaj v šolah še ne poučujejo »žlahtne čefurščine« (kot se nekomu zapisalo v kritiki omenjene knjige), saj bi mladi potem lažje prišli do kakšne literarne nagrade?
Me zanima, kako je moč kot kulturni presežek nagraditi besednjak iz zadnjega dela avtobusa?
Me zanima, kako je mogoče napisati tako neumno utemeljitev v slogu: »Lahko se bere kot fora, lahko kot metafora. Tudi če ne razumeš vseh besed, še kako razumeš, za kaj gre. Tistim pa, ki ne razumejo, za kaj v njej gre, knjiga itak ni namenjena, četudi je prav zaradi njih sploh lahko nastala.«? Če že začnemo s tem, da nekaterim knjiga ni namenjena, kako je potem lahko sploh nagrajena?
Me zanima, če upravni odbor zaradi tega ni skrival nominirancev?
Me zanima, če niso bili policaji in kazenska ovadba pravzaprav del plana, kako to izpeljati?
Me zanima, kaj bi si mislil o knjigi, če bi jo prebral v celoti? Zdaj je namreč nisem… zadovoljil, sem se s fragmenti, ampak saj tudi pokvarjene hrane iz hladilnika ne jem… Pri nas doma pač tako ne govorimo, oz bolje bi bilo reči kvantamo in ne dovolim si, da bi me nekdo s tem posiljeval.
Me pa tudi zanima, kako bi ta zgodba zvenela, če bi bila napisana v slovenščini?

Dovolj o Čefurjih. Še beseda o Zmagu Jeraju. Letos sva se po nekaj letih spet videla na Sinjem vrhu. Zanj lahko rečem, da je gospod med slikarji. A vendar pedagoško odprt, prijazen in dobrega srca. To izpričuje tudi dejstvo, da je svoj čas poklonil ljudem v stiski na koloniji Umetniki za Karitas. G. Zmago iskreno čestitam za nagrado!

Ob sobotah večinoma kosimo pri stricu. Ta navada se je ohranila od časa, ko smo prenavljali stanovanje in smo bili pol leta njegovi podnajemniki. Jedilnik je največkrat mediteranski, ribe če sem natančnejši. In stric je mojster rib.

Danes mu je odlično uspela riba, ki ji pravijo ovčica in se ne znajde velikokrat na našem jedilniku, saj jo je sorazmerno težko dobiti. Je riba podolgovatega, ovalnega telesa s podaljšanim prednjim delom glave in odebeljenimi ustnicami. Telo je sivo srebrne barve z značilnimi prečnimi temno rjavimi progami, ki so bolj vidne na hrbtu. Gre pa za ribo iz družine šparov, ki je še najbolj podobna sorodnemu zobatcu. Zraste do 45 centimetrov in doseže do 2 kilograma teže, naša je imela dobre pol kile, zato ji je družbo delala še ena orada.

Kosilo je uspelo. Čeprav siv dan se je malo obarval, saj je za to poskrbel še refošk, s katerim smo ribici zalili…

Pred nekaj dnevi sem naletel na novo verzijo Googlovega brezplačnega programa za urejanje fotografija Picasa, tokrat pod zaporedno številko tri. Zadnje dni jo preizkušam in ugotavljam, da so se snovalci potrudili in nam omogočili vsaj dve, zelo dobrodošli novosti, ki smo jih doslej pogrešali. Prva se dotika popravljanja oz. retuširanja fotografij. Vsi tisti, ki fotografiramo z aparati, kjer je mogoče menjati objektive, smo se že srečali s problemom smeti na senzorju. To se z novo Picaso lepo reši. Delo sicer ni tako elegantno, kot v kakšnem Photoshopu, vendar pa je ta program zastonjski in glede na to kaj ponuja, je več kot vrhunski.

Druga zelo dobrodošla novost pa je dodajanje besedila. To pride zelo prav pri poimenovanju oz. označevanju avtorstva spletnih fotografij. Rezultati so zelo dobri in res je program segel še korak naprej. Ostale lastnosti so bolj kot ne enake, razlike so opazne le pri detajlih zunanjega pogleda. Program vsekakor priporočam tudi vsem kolegom, ki urejajo fotografije za blog.

Edina stvar, ki jo trenutno pogrešam, je možnost pomanjšanja velikosti slike na želeno velikost za splet. To bo očitno še vedno potrebno delati v kakšnem drugem programu.

Danes je bil poseben dan. Ne zato, ker bi bilo vreme posebno (bilo je prav kislo). Tudi ne, ker bi lahko mirno poležaval in delal stvari, ki žlahtnijo prosti čas. Poseben dan je bil zato, ker sem se srečal z veliko ljudmi, ki jih cenim, ki me bogatijo in zato dan naredijo drugačen. Že če bi srečal le enega med njimi, bi bil vesel.

Ob slovenskem kulturnem prazniku pripravljam, drobne kulturne utrinke za popestritev programa. Takoj zjutraj sem se tako z mikrofonom srečal s slikarjem in literatom Janezom Medveškom. Srečanje v njegovem ateljeju je vedno potapljanje v oceane lepot domače pokrajine, ki jih prevečkrat spregledamo. On pa ne. Tako nastanejo slike in končno tudi literarni zapisi.

Potem sem se odpravil do tajnika medškofijskega odbora za kulturo Milana Knepa, s katerim sva govorila o namerah Vatikana, da sodeluje na Beneškem bienalu. Obema se je zdela ta zamisel nekoliko… »neiskrena? Ali pa gre samo za plah poskus, kako najti stik s trendi, ki so že nekaj svetlobnih let oddaljeni od časa, ko je bila t. i. krščanska kultura na višku?« Kakor koli že o tej temi bom še pisal…

Od tam sem se odpravil do pianistke in nekdanje ravnateljice, v prostem času babice, Vlaste Doležal Rus. Kako praznujejo in termin »katoliška« kultura občutijo glasbeniki? Popoldne pa sem se srečal še z dramskim igralcem Gregorjem Čušinom, ki me vedno navduši in pritegne s svojimi pronicljivimi odgovori. Tudi tokrat nisem bil razočaran in mislim, da tudi vi, ob poslušanju v nedeljo, ne boste.

Kot bi to še ne bilo dovolj, je bila zvečer v Galeriji Družina, odprta še ljubka razstava ilustracij Marije Prelog, iz knjige Polone Škrinjar, Živali nam govorijo.
Zato si nalivam opojni šampanjec kulture in ga dvigam na zdravje vseh ljudi, ki jim Prešernov praznik pomeni nekaj več!

Toliko veselja, kot ga najdemo v slikah Marte Jakopič Kunaver, zlepa ne najdeš. Slikarka ima trenutno še vedno na ogled razstavo v Zavodu sv. Stanislava, mi pa smo jo obiskali v njenem ateljeju. Podstrešje, mansarda, predelano v atelje, z veliko svetlobe, v njem pa ogromno slik.

Vsak slikar ima svoj slog. Martin je do konca optimističen. Sončen in barvit. Pred nami zažarijo podobe angelov, domišljijskih pokrajin, dreves, katedral, ptic... Otroka z velikimi očmi srkata to veselje. Marta pravi, da se umetniki predajajo veselju in igri, čeprav so odrasli. In tisti, ki pri slikanju trpi, je po njenem mnenju, zgrešil poklic.

»Umetnost je dolgo iskanje, kot vera!«