Pred nekaj leti, nas je (radio) protokol RS izključil iz liste povabljenih na Prešernovo proslavo, televizorja nimamo, tako da pravzaprav ne vem, kaj se je dogajalo v Cankarjevem domu, na podelitvi Prešernovih nagrad. Lahko bi si pogledal… pa me niti ne mika. Vem, kdo so nagrajenci, videl sem fotografije torte in šampanjca.

Doma pa smo si sami naredili praznovanje kulturnega praznika. Tokrat ni režiral Diego, ampak jaz. Zbrala se je le širša družina in prebirala pesmi, prozo…,nam samim, v užitek. Pa nismo ostali samo pri Prešernu. Baudelaire, Milčinski, Rozman Roza, p. Pavle Jakop, Zajc in še kdo so nam s svojimi verzi in vrsticami proze polepšali popoldne.

Za konec pa smo se nasmejali še odlomku aktualnega Prešernovega nagrajenca Gorana Vojnovića, Čefurji raus. Ob tem se nam je zastavilo nekaj vprašanj. Bolj ali manj duhovitih:
Me zanima, kaj bi bilo, če bi jaz napisal knjigo s tem naslovom?
Me zanima, zakaj v šolah še ne poučujejo »žlahtne čefurščine« (kot se nekomu zapisalo v kritiki omenjene knjige), saj bi mladi potem lažje prišli do kakšne literarne nagrade?
Me zanima, kako je moč kot kulturni presežek nagraditi besednjak iz zadnjega dela avtobusa?
Me zanima, kako je mogoče napisati tako neumno utemeljitev v slogu: »Lahko se bere kot fora, lahko kot metafora. Tudi če ne razumeš vseh besed, še kako razumeš, za kaj gre. Tistim pa, ki ne razumejo, za kaj v njej gre, knjiga itak ni namenjena, četudi je prav zaradi njih sploh lahko nastala.«? Če že začnemo s tem, da nekaterim knjiga ni namenjena, kako je potem lahko sploh nagrajena?
Me zanima, če upravni odbor zaradi tega ni skrival nominirancev?
Me zanima, če niso bili policaji in kazenska ovadba pravzaprav del plana, kako to izpeljati?
Me zanima, kaj bi si mislil o knjigi, če bi jo prebral v celoti? Zdaj je namreč nisem… zadovoljil, sem se s fragmenti, ampak saj tudi pokvarjene hrane iz hladilnika ne jem… Pri nas doma pač tako ne govorimo, oz bolje bi bilo reči kvantamo in ne dovolim si, da bi me nekdo s tem posiljeval.
Me pa tudi zanima, kako bi ta zgodba zvenela, če bi bila napisana v slovenščini?

Dovolj o Čefurjih. Še beseda o Zmagu Jeraju. Letos sva se po nekaj letih spet videla na Sinjem vrhu. Zanj lahko rečem, da je gospod med slikarji. A vendar pedagoško odprt, prijazen in dobrega srca. To izpričuje tudi dejstvo, da je svoj čas poklonil ljudem v stiski na koloniji Umetniki za Karitas. G. Zmago iskreno čestitam za nagrado!