»Dobitnika Prešernove nagrade 2007 za življenjsko delo sta prevajalec in književnik Janez Gradišnik in oblikovalec Miljenko Licul.«

Zakaj ta naslov, očitno stare novice? Ker sta večkratno povezana. Oba sta poleg najprestižnejše kulturne nagrade leta 2007, dodobra zaznamovala kulturno dogajanje pri nas.
Janez Gradišnik s svojimi prevodi in velikim zavzemanjem za jezik (utemeljitev: Pri prevodih del nepresežnih piscev, kakršni so James Joyce, Thomas Mann, Ernest Hemingway, Franz Kafka in drugi, ni bilo prostora za cincavost, estetsko mlahavost ali kakršen koli kompromis, najsibo tekstualne, kontekstualne, konotativne ali denotativne narave). Miljenko Licul pa nas je prepričal, da so novci lahko tudi lepi in ne samo vredni (utemljitev: ustvarjalnost Miljenka Licula nam sporoča, da je današnji svet, ob vsej tehnologiji ali pa prav zaradi nje, prostor, v katerem se je potrebno, z vsemi napori, posvetiti tudi najbolj banalnim vsebinam. Živimo v svetu podob, črk, ki jih gledamo. Grafično oblikovani predmeti in teksti, s katerimi se srečujemo vsak dan, so pot ne samo k dvigu ali padcu vizualne kulture, ampak tudi k razumevanju ali nerazumevanju tega sveta)...
In še nekaj ju bo v zgodovinskem spominu zaznamovalo skupaj. Oba sta umrla v razmiku dobrih desetih dni. Gradišnik 5. marca, Licul 16. marca 2009.
Gradišnika sem poznal osebno, Licul pa je bil oče sošolke Maje iz srednje Oblikovne šole.
Izgubili smo dva izjemna človeka. Sprašujem se, če je res morala smrt stegovati svoje prste po njiju, da sta dobila najvišja priznanja? Morda pretiravam in gre le za naključje, a grenak okus ostaja...

Tale fotografija je pa res čudna... Nekam v desno jo nese, pa usta in nos sta zamaknjena. Vse to drži, ampak...

Moja dva starejša fanta, ne marata preveč dolgih las. Zato ju je treba večkrat postriči in to, kar se da na kratko. Strojček za striženje in britje pri nas večkrat dela. Masovna psihologija deluje tudi na tem področju in tako se navadno zgodi, da je treba v enem popoldnevu striči dvakrat.
In potem se zabavamo, ko nastajajo zanimive "vesoljske" frizure. Enkrat gredo najprej lasje s sredine glave, drugič oni od zadaj, tretjič okoli ušes...
Ker ne grem nikamor brez fotoaparata, tudi to navadno dokumentiram. In ko sem zadnjič razvrščal fotografije, me je prešinilo, kako sta si fanta podobna, čeprav je med njima tri leta razlike. Zato sem s pomočjo računalnika, "zlepil" njuni fotografiji. Kar je nastalo vidite.
Res ima eden modre in drugi rjave oči, a vendar se takoj vidi, da gre za brata, ki se tudi podobno smejeta, imata podobno "zašpičeno" brado, o laseh pa tako ne gre izgubljati besed, saj se vendar strižemo.
In če se brata razumeta in držita skupaj... lahko marsikaj dosežeta. Če pa med njima izbruhne prepir... potem(lahko) ni večje nesreče!

Škofjeloški pasijon kapucinskega patra Romualda Marušiča, letos spet bo. Po devetih letih. Naslednjič bo šele, če bo vse po predvidevanjih seveda, leta 2015. Zato take prireditve ne gre zamuditi!

Prav se mi zdi, da tako masovno manifestacijo ljubiteljskega gledališča, ki je hkrati izraz vere in tudi zgodovinski prikaz dogajanja iz najstarejše ohranjene režijske knjige v svetu, podpremo. Zato smo stopili v stik s snovalci pasijona in se dogovorili za sodelovanje. V zadnjem času pospešeno snemam pogovore z odgovornimi, ker bomo 25. marca radijski program od 5. h do 19. h posvetili tej temi iz različnih vidikov.

Tako sem bil pred dnevi na obisku pri režiserju Borutu Gartnerju. Posnela sva za eno šolsko uro pogovora o letošnji izvedbi pasijona. Lahko sem začutil, kaj pravzaprav tem ljudem pomeni priprava pasijona. Lahko sem tudi začutil kaj sploh pomeni delati s 600 nastopajočimi (menda jih bo na koncu 800, ker se še vedno priključujejo novi), 80 konjeniki… Začutil sem tudi krajevno pripadnost teh ljudi projektu. Borut Gartner mi je tako razlagal, kaj pomeni imeti vajo v vaški gostilni za enega nastopajočega ob uri in biti že čez 40 minut v kulturnem domu v sosednjem kraju. Tam ima vajo z tistimi, ki je sploh ne potrebujejo, saj je njihova naloga le, da »križ nosijo«, vendar pa si želijo pogovora o tem. In potem tako naprej, do poznih večernih ur.
Od Škofjeloškega pasijona pričakujem veliko. Ne mislim toliko na gledališki vidik. Bolj me zanima celostni pogled na vse to, kar Škofja Loka ob pasijonu pripravlja. Tega je res veliko in je bogato! In kdor tako pogumno seje, bo tudi žel. V to sem prepričan.

Grdi raček je pravljica Hansa Christiana Andersena. Grdi raček je kratka sodobna pravljica. Glavna književna oseba je mali grdi raček (v resnici labod), ki se izvali v račjem gnezdu, ker pa je drugačen od ostalih malih račk ga takoj označijo za grdega. V ospredje je postavljen motiv drugačnosti, ki je velik problem v odnosu med ljudmi še dandanes, saj se prepogosto srečujemo z njo in jo obravnavamo neenako in z zadržki. Želel je pokazati nesprejemljivost ljudi do drugačnih in neupoštevanje njihovih pravic in pogledov, mnenj. Pravljica nas želi naučiti sprejemati, še posebej pa ceniti drugačnost.

A vendar ljudje ne maramo preveč izstopajočih, drugačnih, nekonvencionalnih. Lepših, boljših, pametnejših od nas. Pa tudi slabših, grših, zaostalih. Ljubša nam je uniformiranost. Splošna enakost. To svetu daje gotovost.
Žal pa mu jemlje enkratnost, presežke in genijalnost. Med norostjo in genialnostjo je večrat le korak.

Janeza Gradišnika sem spoznal v Šiški pri sv. Frančišku. Z ženo Katarino sta vedno v cerkvi sedela na moški strani. Po maši smo navadno na kratko poklepetali. Nekoč mi je priporočil v branje knjigo Gospod Bog, tukaj Ana avtorja, ki se je podpisal Fynn. Knjigo je prevedla ga. Katarina Bogataj Gradišnik, izdalo pa Ognjišče. To je še danes eno mojih najljubših branj, ki izgleda kot bi bilo napisano za mlade, a je namenjeno odraslim.

Potem sem v letu 1997 z njim pripravil oddajo Naš gost. Večkrat sva se videla na kakšni izmed novinarskih konferenc. Jaz sem sedel med novinarji, on seveda kot prevajalec ali avtor, med gosti. Po konferenci sem ga posebno v zadnjih časih, ko se je takih srečanj še udeleževal, nekajkrat z avtomobilom pripeljal do doma na Celovški cesti. Toliko o mojih osebnih spominih nanj, kajti petega marca je umrl, dvanajstega so pokopali. Pripravljam radijsko oddajo In memoriam Janez Gradišnik.