Zdaj pa še k problemu, ki je konec tedna najbolj zaposloval nekatere založbe in kulturnike:
"Goran Vojnović je z romanom Čefurji raus, ki je lani izšel pri Študentski založbi, navdušil tako literarne kritike kot širše bralstvo. Toda navdušenja nad romanom o tem, kako je biti "čefur" v Ljubljani, ne delijo slovenski policisti. Vojnovića so ovadili zaradi domnevne razžalitve in obrekovanja dela slovenske policije." Tako pišejo pri založbi Beletrina.

Mimogrede na lestvici najbolj prodajanih knjig v januarju v vseh knjigarnah Mladinske knjige, ki jo pripravijo med 20. in 25. dnevom v mesecu za razdobje preteklih 30 dni, je knjiga o kateri teče beseda na 10. mestu najbolj prodajanih v Sloveniji.
Vojnovića so v četrtek zaslišali na Sektorju za gospodarski kriminal, na katerem je mladi pisatelj (1980) izjavil, da gre v romanu za fikcijo in se nikakor ni v nobenem trenutku naslonil na realne dogodke ali osebe. Pri Študentski založbi domnevajo, da se policiji zdita v romanu najbolj sporni poglavji z naslovoma Zakaj smo končali na policijski postaji in Zakaj je slovenska policija v ... (ne bom povedal besede, ker se mi ženskih spolnih organov ne zdi poimenovati s tako primitivnim besednjakom).
Mitja Čander, odgovorni urednik zbirke Beletrina, v kateri je Vojnovićev roman izšel, je v izjavi za javnost zapisal: "Si predstavljate, da bi policaji preganjali vse tiste, ki pripovedujejo ali zapisujejo policijske vice? Žal Vojnovićev primer ni šala. V poosamosvojitvenem času smo doživeli nekaj odmevnih pritiskov represivnega aparata na pisateljsko svobodo."
No, zgodba se nadaljuje tako, da je V.d. generalnega direktorja policije Matjaž Šinkovec po pogovoru z užaloščeno notranjo ministrico Katarino Kresal priznal, da je bil postopek v primeru Gorana Vojnovića zaradi romana Čefurji raus napaka, ministrici pa je ponudil svoj odstop. Vendar ga ta, kot je pojasnila v izjavi za javnost, ni sprejela. Predlog za kazenski pregon zoper avtorja romana pa je umaknjen.
Kljub vsemu pa so se oglasili še v Združenju policistov Slovenije in glede na objavljene odlomke knjige Gorana Vojnovića ocenjujejo, da upravičeno razburja večino policistov. Dodajajo pa, da javno izražanje mnenja ne more biti predmet kazenskega pregona, in zato predlagajo, da "se pregon knjižnega junaka prepusti literarnim kritikom in občutku za pravo mero posameznega bralca".
Ob tem se v združenju sprašujejo, "ali je to znak, da se bodo lahko v prihodnje osebne frustracije, ksenofobija ali pa rasizem skrivali in iskali alibi pod fikcijo literarnih junakov". "Kaj ko bi naslednji literarni junak skozi fikcijo poveličeval pedofile, holokavst ali pa genocide v bližnji zgodovini? Nismo in ne želimo biti enostranski in enobarvni varuhi nekakšnih 'tekovin revolucije', vendar menimo, da bi to polje družbene sfere morala varovati v prvi vrsti morala pred kazenskim pravom," so prepričani v združenju.
Ob tem izražajo zaskrbljenost "zaradi knjige, ki z lahkotnostjo izreka primitivne vrednostne sodbe o slovenskih policistih in poklicu, ki je v pozitivni funkciji zaščite državljanskih pravic". "Policisti smo predvsem ljudje, državljani, solidni davkoplačevalci in ljubeči starši," so zapisali v sporočilu za javnost združenja policistov.
"Razumeti je treba burne reakcije policistov, saj je točno takšna besedna raven nekaterih ljudi v vsakodnevnih policijskih postopkih vse prej kot zgolj literarna fikcija. Policisti ne moremo biti diskriminirani zaradi narave dela, ki je pogosto v funkciji izvajanja nepriljubljenih ukrepov, ki jih je predpisala država," poudarjajo.
Ob tem ocenjujejo, da je lahko "jezikovna primitivnost in surovost romana", ki se v nekaj delih nanaša na policiste, iztočnica in razmislek za javno debato o družbenih vrednotah in družbi sami, kjer se zrcali tudi odnos do policije in policistov.
V združenju še dodajajo, da so prav operativni policisti običajno "solidno jamstvo", da bo država še naprej pravna in bo vsem zagotavljala ustavne pravice in svoboščine. "Od policistov in seveda v drugem planu vodstva policije je odvisno, ali je ustava temelj pravne države ali pa ničvreden kos papirja."
"Sicer pa v Združenju policistov Slovenije v prihodnje pričakujemo tako ostro odzivnost vrha policije tudi v vseh drugih primerih, ko so ogrožene ali omejene pravice konkretnih policistov," še dodajajo ob tem.

Tole je tisto kar smo objavili v Kulturnih utrinkih danes. Kot razmislek, ali je danes mogoče vse zapisati in objaviti. Kot vprašanje, kakšen je vaš litararni okus? Nesrečno se mi zdi samo to, da temu sorazmerno nepomembnemu literarnemu delu (ne gre za kakega Cankarja, Jančarja ali Rebulo) na tak način delamo reklamo. Ker o njem govorimo in pišemo.
Ampak nekdo mora.
Jutri bom na to temo napisal še Naš komentar.

Danes razmišljam o poslikavi službenega avtomobila. Opel Meriva, srebrne barve, ki ji je treba nadeti radijski logotip in jo že na daleč narediti prepoznavno, drugačno. Predlagal sem uporabo foto tapete:

Potem pa so v Studiu Pungart naredili nekaj predlogov. Ta verzija mi je še najbližja. Tudi ob levi in desni, bi morala biti višina tapete taka. Potem pa še radijske frekvence in logotipi...

Prepričan sem, da bi bili zelo opazni. Morda bi vse skupaj zabelili še s kakšnim duhovitim sloganom v smislu: "Mi smo vedno v rož'cah", ali pa "Rože za vas...", "Posipamo poti s cvetjem". O rezultatih pa v prihodnosti.

Na Janeza Kolenca me je pred časom opozorila dr. Marija Stanonik. Gre za upokojenega profesorja novomeške gimnazije, ki je takoj po vojni preživel težko življenjsko preizkušnjo. Čeprav liberalen in svobodomiseln je takoj trčil s partijsko nomenklaturo.

Pristal je v Vipavi, kjer je videl smrt Dušana Leskovica, gimnazijskega sošolca iz Kremžarjevega literarnega kroga. V oddaji je povedal: "Prosil me je, če bom preživel, naj povem, da je bil popolnoma nedolžen. To obljubo zdaj izpolnjujem." Pretresljivo! Samo slučaju se ima za zahvaliti, da je preživel. Ves čas je tudi pisal, vendar nikoli zares prodrl. Pred kratkim je izdal tri dramska besedila pod skupnim naslovom Tri, ki so po mnenju dr. Stanonik, njegovo najboljše delo. Oddaja je vsebovala jasen klic k spravi, saj Janez Kolenc... ne zameri... Rad sem naredil to oddajo. Zdi se mi, kot da ohranjam delček preteklosti! Še link na oddajo, kjer se da posnetek slišati:

In še navezava. Včeraj sem pisal o Socialni akademiji. Bil sem prva generacija in moj profesor za Družbeni nauk Cerkve je bil... zgoraj omenjeni, Marko Kremžar. Svet je majhen in življenje je mnogo več kot naključje.

Socialna akademija je projekt Mladinskega ceha in Slovenskih katoliških izobražencev. Že kar nekaj let izobražuje slušatelje za družbeno aktivno udejstvovanje. Ponuja predmete kot so politična zgodovina, komunikacija, zgodovina, dužbeni nauk Cerkve... Program je namenjen tistim, ki želijo svoje znanje iz teh področij dopolniti in izkušnje porabiti bodisi pri lastnem delu oz družbenem delovanju.

Danes sem tam nastopil kot predavatelj v sklopu Projektno in timsko delo, katerega rezultat naj bi bila radijska, ali kakšna drugačna, oddaja. Udeleženci so si danes izbirali temo in goste, ki jih bodo v prihodnosti povabili k sodelovanju.

Priznati moram, da so me navdušili. Izbrali so zanimive, širše aktualne teme, različnih področij: Ali naj volim?, Zasvojenost z računalnikom in pa Civilnodružbena katoliška gibanja in njihov nastop. Vsi naslovi so še delovni, omTi naslovi omogočajo zanimive, aktualne in dinamične nastope. Zanima me kako se bo vse skupaj razvilo do konca.

Ob tem sem se spomnil, da sem tudi sam nekoč obiskoval ta študij. Od tega je sicer že več kot 15 let. Študij je bil takrat dvoletni in se je imenoval Rerum novarum, po socialni okrožnici Leona XIII.

V teh dneh se spominjamo 20 letnice ustanovitve SDZ (Slovenska demokratična zveza). V Muzeju novejše zgodovine so ob tem pripravili okroglo mizo o pomenu te politične stranke, ki je bila eno od jeder Demosa. Prvi predsednik je bil Dimitrij Rupel, kasneje je postal predsednik Hubert Požarnik, podpredsednik pa Rajko Pirnat.

Ker z Muzejem sodelujemo v projektu Moja zgodba, se je zdela dobra ideja izbrati pričevanja iz prve roke na ta čas, tudi iz ust ustanoviteljev. No zgodba seveda ni tako enostavna, saj nekateri niso našli časa (ali volje) za nastop pri nas. Dr. Požarnik in dr. Pirnat pa sta vseeno prišla.

Prvi psiholog, drugi pravnik. Oba sta se pokazala kot izjemno prijetna sogovornika. Požarnika je zanimalo, kaj jaz počnem v prostem času. Kar malo je osupnil, ko sem mu pokazal razstavo svojih likovnih del na radiu.
Pirnatu pa je nekje med vrsticami ušlo, da je z Zavodom sv. Stanislava povezan tudi njegov oče. Žal ni povedal, ali je bil tu nekoč dijak, ali ima nanj kakšne druge spomine...

Pogovorom lahko prisluhnete na naslednjem linku:
http://audio.ognjisce.si/index.php?p=Moja_zgodba

Jaz pa sem na nek način zelo vesel in počaščen, da tudi naš radio ohranja delček zgodovine v svojih arhivih. Pravzaprav si težko predstavljam, da je od takrat minilo že 20 let...