»Dobitnika Prešernove nagrade 2007 za življenjsko delo sta prevajalec in književnik Janez Gradišnik in oblikovalec Miljenko Licul.«

Zakaj ta naslov, očitno stare novice? Ker sta večkratno povezana. Oba sta poleg najprestižnejše kulturne nagrade leta 2007, dodobra zaznamovala kulturno dogajanje pri nas.
Janez Gradišnik s svojimi prevodi in velikim zavzemanjem za jezik (utemeljitev: Pri prevodih del nepresežnih piscev, kakršni so James Joyce, Thomas Mann, Ernest Hemingway, Franz Kafka in drugi, ni bilo prostora za cincavost, estetsko mlahavost ali kakršen koli kompromis, najsibo tekstualne, kontekstualne, konotativne ali denotativne narave). Miljenko Licul pa nas je prepričal, da so novci lahko tudi lepi in ne samo vredni (utemljitev: ustvarjalnost Miljenka Licula nam sporoča, da je današnji svet, ob vsej tehnologiji ali pa prav zaradi nje, prostor, v katerem se je potrebno, z vsemi napori, posvetiti tudi najbolj banalnim vsebinam. Živimo v svetu podob, črk, ki jih gledamo. Grafično oblikovani predmeti in teksti, s katerimi se srečujemo vsak dan, so pot ne samo k dvigu ali padcu vizualne kulture, ampak tudi k razumevanju ali nerazumevanju tega sveta)...
In še nekaj ju bo v zgodovinskem spominu zaznamovalo skupaj. Oba sta umrla v razmiku dobrih desetih dni. Gradišnik 5. marca, Licul 16. marca 2009.
Gradišnika sem poznal osebno, Licul pa je bil oče sošolke Maje iz srednje Oblikovne šole.
Izgubili smo dva izjemna človeka. Sprašujem se, če je res morala smrt stegovati svoje prste po njiju, da sta dobila najvišja priznanja? Morda pretiravam in gre le za naključje, a grenak okus ostaja...