Škofjeloški pasijon kapucinskega patra Romualda Marušiča, letos spet bo. Po devetih letih. Naslednjič bo šele, če bo vse po predvidevanjih seveda, leta 2015. Zato take prireditve ne gre zamuditi!

Prav se mi zdi, da tako masovno manifestacijo ljubiteljskega gledališča, ki je hkrati izraz vere in tudi zgodovinski prikaz dogajanja iz najstarejše ohranjene režijske knjige v svetu, podpremo. Zato smo stopili v stik s snovalci pasijona in se dogovorili za sodelovanje. V zadnjem času pospešeno snemam pogovore z odgovornimi, ker bomo 25. marca radijski program od 5. h do 19. h posvetili tej temi iz različnih vidikov.

Tako sem bil pred dnevi na obisku pri režiserju Borutu Gartnerju. Posnela sva za eno šolsko uro pogovora o letošnji izvedbi pasijona. Lahko sem začutil, kaj pravzaprav tem ljudem pomeni priprava pasijona. Lahko sem tudi začutil kaj sploh pomeni delati s 600 nastopajočimi (menda jih bo na koncu 800, ker se še vedno priključujejo novi), 80 konjeniki… Začutil sem tudi krajevno pripadnost teh ljudi projektu. Borut Gartner mi je tako razlagal, kaj pomeni imeti vajo v vaški gostilni za enega nastopajočega ob uri in biti že čez 40 minut v kulturnem domu v sosednjem kraju. Tam ima vajo z tistimi, ki je sploh ne potrebujejo, saj je njihova naloga le, da »križ nosijo«, vendar pa si želijo pogovora o tem. In potem tako naprej, do poznih večernih ur.
Od Škofjeloškega pasijona pričakujem veliko. Ne mislim toliko na gledališki vidik. Bolj me zanima celostni pogled na vse to, kar Škofja Loka ob pasijonu pripravlja. Tega je res veliko in je bogato! In kdor tako pogumno seje, bo tudi žel. V to sem prepričan.