Postni čas je za nami. Zasvetila je luč. Kristus živi.

Ko sem razmišljal, kakšno bi bilo moje voščilo ob prazniku vseh praznikov, sem se ustavil ob dveh slikah, ki sta nekako simbolično postavljeni skupaj prav v teh dneh. Na spodnji sliki je še upodobljen Križani. Rdeče barve trpljenja oklepajo njegovo izmučeno podobo. Svojega duha je izročil v Očetove roke. Podoba križa je tudi danes znamenje, v katerem smo združeni. Križ, ki ga tvorita horizontala in vertikala, izraža bistvo človeka. Vertikala je usmerjena v nebo, kakor je človekov duh vedno uprt v nekaj več, v nekaj kar ni samo zemeljsko. Horizontala je razprostrta po obzorju in preprečuje, da bi človekov duh kar odplaval. Opozarja nas, da je telesna komponenta nekaj emanetno našega, človeškega. To je velika simbolika, redki jo dojamejo...
Izza te podobe pa vstaja poveličana postava Vstalega. Njegova Velikoduhovniška oblačila so bela kot snega, tako ne zmorejo beliti človeški obrtniki. Belina seva naokoli svetlobo, ki prerašča rdečino trpljenja.
Kristus svoj pogled upira vame in nemo sporoča: „Jaz sem smrt premagal!“ „Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl.“ Postava Vstalega je veliko večja od Križanega. Življenje ni samo križ, ali še bolje, veliko je plačilo za naše križe, če jih nosimo z ljubeznijo.

Felix alleluia!

Pri nas smo na Veliko soboto vedno radi barvali jajca. Mama je pripravila barvo, ki smo jo potem hranili še do Bele nedelje, ko smo pirhe barvali še enkrat. Ne vem ali je ta običaj prinesla mama od doma na Dolenjskem, ali se ji je zdelo samo škoda narediti barvo za pet ali deset jajčkov in jo nato zliti stran. Vsekakor imam na te dni zelo lepe spomine. Pripadam tisti generaciji, ki je še doživljala »sekanje pirhov« in druge ljudske običaje, vendar samo na deželi, kamor smo se z s starši odpravili, navadno na veliko noč popoldne. Vem, da smo bili takrat jajc siti do grla. No, časi pa so se toliko spremenili, da jajčka niso več tako pogosto na jedilniku kot so bila včasih. Zavedanje o holesterolu in njegovih vplivih, so nam tudi pirhe omejili. Zdaj jih nabarvamo toliko, kot jih lahko pojemo ali podarimo družinskim prijateljem in nič več.

Prava mala znanost je bila, (in je še) kako skuhati jajca tako, da ne počijo, oz da jih poči čim manj. Stric je za to pravi ekspert. Poskusil je že vse možnosti, od tiste, ko je treba vodi primešati nekaj žlic kisa, do tiste, da je treba jajca najprej v vodi pustiti stati vsaj 20 minut in jih potem postopoma kuhati z dviganjem temperature. In rezultati? Dobri. Ampak še vedno mu kak poči…

Včasih so bili pirhi samo rdeči. Kot barva Kristusove krvi. K žegnu smo nesli navadno tri. Včasih se je dobila samo ena znamka barv za pirhe (zanimivo, da še vedno obstaja) in pohiteti je bilo treba, da jih ni zmanjkalo. S prihodom novih pigmentov in odtenkov, imamo zdaj pirhe vseh barv, prelivov, bisernih glazur in še česa. Poslikovanje pirhov je pravo velikosobotno veselje. In tega veselja, vznemirjenja ob pomakanju še vročih jajc v barvo, želim tudi vam.

Včeraj ste si na TV Slovenija lahko ogledali film Skriti spomin o Angeli Vode. O tem sem sicer pred dnevi že pisal. Med tem pa so me opozorili na zanimivo geslo o Angeli Vode iz Enciklopedije Slovenije, ki ga je zapisala dr. Maca Jogan. Ker gre za zanimiv zapis, ki je o Vodetovi izšel še leta 2000.

Zadnji preživeli obsojenec na Nagodetovem procesu, dr. Ljubo Sirc, na projekciji filma Skriti spomin

Tako gre:
"Angela Vode 1892 - 1985, defektologinja, publicistka in politična delavka. Po končanem učiteljišču v Ljubljani 1911 je zasebno študirala zdravstveno pedagogiko in leta 1921 opravila v Ljubljani specialistični izpit iz defektologije. V letih 1911 - 17 je poučevala na različnih enorazrednih osnovnih šolah, 1021 - 1944 in od 1945 - 1947 na posebni oš. v Ljubljani. Med vojnama je bila aktivna članica različnih društev,, katerih cilj je bil odpravljanje diskriminacije po spolu in socialnem položaju. Delovala je v Društvu učiteljic, ženskem pokretu za Slovenijo, Splošnem ženskem društvu, Zvezi delavskih žena in deklet, 1939 pa organizirala Narodno obrambni svet.. Bila je članica KPS 1922 - 1939, 1941 nekaj časa članica vrhovnega plenuma OF. Leta 1947 obsojena na Nagodetovem procesu in od maja tega leta do konca 1952v zaporu. Nato je bila do leta 1958 brez zaposlitve, 1960 pa upokojena kot tajnica Obrtne šole za oblačilno stroko v Ljubljani.
Zavzemala se je za uresničevanje enakih možnosti obeh spolov na vseh področjih življenja in bila kot vsestransko dejavna ključna oseba radikalnega ženskega gibanja na Slovenskem v obdobju med vojnama. Zato je bila deležna surovih in sovražnih antifeminističnih napadov konservativnih varuhov reda. Objavila je več člankov in samostojnih del..."
Tu se z navajanjem njenih del zapis o njej konča...

Ste osupli? Ta zapis je iz leta 2000 in ne iz leta 1979, da ne bo pomote. Univerzitetna prof. dr. Maca Jogan (verjetno ste ugotovili, da predava na FDV-ju) nam servira polikano plat zgodovine. Tako, da več zakriva kot odkriva. Da, Joganova navaja, da je bila članica KPS do leta 1939, da pa je bila potem izključena zaradi nasprotovanja paktu Hitler - Stalin, ne napiše. Da je bila obsojena na Nagodetovem procesu tudi izvemo, ne pa kaj je bila njena krivda, ki izhaja iz jasnega predvojnega razhoda s člani partije! Najbolj sprevržena pa je trditev, da je bila „deležna surovih in sovražnih antifeminističnih napadov konservativnih varuhov reda...“ Halo, ali polemike niso bile dovoljene? Vendar pa je v tem primeru ostalo pri besedah. Kdo pa jo je zaprl? Škof Rožman ali pa kdo izmed članov nekdanje ljudske stranke? Ne dr. Joganova! Komunisti so jo zaprli in ji od leta 1947 do 1952 kratili osnovne človekove pravice v številnih zaporih. Po prihodu iz zapora pa je bila Neoseba. Ni se mogla zaposliti, objavljati, udejstvovati. Povedno je že to, da je svoje zapise shranila pri „konservativnih varuhih reda“ se pravi v župnišču pri sv. Jakobu in ne pri kakšni izmed socialističnih feminističnih aktivistk, ki jim celo nekatere akademsko izobražene profesorice še danes pripadajo. To smo lahko zasledili pred kakima dvema letoma ob polemiki ali je moralno pošiljati študente vohunit po cerkvah, kaj pridigajo duhovniki. Takrat je padla teza (dr. Jogan) o drugi rekatolizaciji Slovenije, pred kratkim pa je v Sobotni prilogi Dela (21.marec), dr. Maca Jogan razpredala ne preveč posrečeno o povojnih pobojih. Film o Angeli Vode govori sam zase...
Resnici na ljubo je treba povedati, da je knjiga Skriti spomin izšla šele leta 2005, vendar pa se je o Vodetovi vedelo dosti več kot pa je zapisano v Enciklopediji Slovenije. Vprašajmo se, o koliko ljudeh naše najpomemnejše enciklopedično delo molči, ali pa vsaj kaže "očiščeno" podobo?

Prazniki so se že zelo približali. Voščila prihajajo in tudi mi smo se jih lotili. Najraje jih naredimo sami. Letos sem se pozabaval s fotografijami iz Škofjeloškega pasijona in originalne razglednice so že na pošti. Nastale so tri verzije. Nič posebnega, a vendar originalne, unikatne. Soglasno smo se potem odločili za tisk "Veronike".

Ni lepšega, kot če se te prijatelji spomnijo z voščilom. Pri nas na stenčasu hranimo prejeta voščila še dolgo, skoraj do poletja.

Zato izkoriščam to priložnost in voščim tudi Tebi.

Ljubezen vstalega Gospoda, naj se razlije tudi med Tvojimi najbližjimi. Da bi znal(a) ceniti zastonjskost te podaritve in jo našel(a) tudi v življenju.

Otroške prireditve znajo biti včasih naporne. Prisrčne, a naporne. Še posebno, če se spomnimo na koncerte mladih »virtuozov«, z vsemi sladkostmi razglašenih strun, pozabljenih not, treme… Ampak vsi se zavedamo, da mora vsak mladi up zagristi v to jabolko.

Zgodi pa se, da včasih obstanemo z odprtimi usti. Morda je tak dan, morda smo bolj dovzetni, ali pa nas mladi umetniki resnično presenetijo. To se mi je danes dvakrat zgodilo. Najprej v vrtcu, ko so nam ljubki Mucki, suvereno odigrali zgodbico O prevzetnem drevesu in potem zvečer še na Velikonočnem koncertu mladih glasbenikov Glasbene šole v zavodu sv. Stanislava. Še zdajle odmeva v meni glasba saksofona, harmonike in klavirja. Res vse pohvale nastopajočim in njihovim mentorjem. To je dota za naprej. Priprava na bitko življenja, kjer se je treba zbrati v trenutku, naučiti obvladovati tremo, ob pravem času pokazati najboljše.
Seveda se zgodi, da se kdaj ne pokažemo v najboljši luči, a to mora biti spodbuda, ne pa ovira. Zato sem še toliko bolj vesel vsakega uspeha teh nadebudnežev, ki bodo morda nekoč vrhunski glasbeniki, igralci, slikarji.

Nikoli ne vemo, kje se je »rodilo« njihovo veselje, kdo ga je potem zalival, da ob trdem delu ni ovenelo. Vloga odprtih staršev in spodbujajočih vzgojiteljic in učiteljev je tu neprecenljiva.