Naváda: 1. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju.

Razváda: slaba, neprimerna navada: sesanje prsta je pogosta otroška razvada;

Tole je bila tema naše zakonske skupine. Kdaj je nekaj v naši družini navada? In kaj je moja osebna razvada? Je pisanje zapisov vsak dan navada ali razvada? Me to dela boljšega ali me odteguje od družine? Me je zaradi tega manj za ženo in otroke? Morda pa mi osebni pogled odstira meglo z oči in zaradi tega vidim jasneje, tudi za bližnje?
Končnega odgovora (še) nimam. Zanimiva pa je bila reakcija zakoncev iz skupine: Vsak dan pišeš? O čem pa? Dnevnik? Niti ne, odgovarjam, samo vtise.

Ljubljanski mestni svet je poskrbel za novico dneva. V Ljubljano se spet vrača Josip Broz. Ne toliko zaradi njegovega delovanja ali pomena, ampak bolj zato, da se pokaže, da se to da storiti. Ko so se s slikami pokazale žrtve iz rudniškega jaška sv. Barbare, smo lahko zaslutili, da to ne bo ostalo brez odgovora. Vsaka akcija sproži reakcijo. Pričakovali bi sklonjene glave in prošnje po odpuščanju. Dobili smo ime glavnega krivca in kot v posmeh, poimenovanje ulice v Ljubljani, po njem.

Kaj nas to uči?
Uči nas, da se ne znamo pogovarjati. Ko eni govorijo o tem, da si vsak, tudi nasprotnik zasluži vsaj grob, drugi govorijo o tem, da so bili poboji pravno utemeljeni. Da se ne razumemo, kaže tudi vprašanje, kakšno pravo dovoljuje pobijanje nemočnih brez osnovnih pravnih zakonitosti, kot so sestavljena obtožnica, proces in tam dokazana krivda? Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako dezorjentirano, da se celo nosilci izročil revolucije ne razumejo med seboj. O tem priča jasno imenovanje krivca za poboje, ki ga je izrekel predsednik borcev. Njegovo izjavo je relativiziral predsednik države, ki ga je poimenoval za kompleksno osebnost. Še korak naprej pa je šel danes župan, ki je podpisnike peticije proti poimenovanju pošiljal "sposodit kakšno knjigo in si prebrat, da je bil Tito velik človek“. Ne vem kakšne knjige je imel Janković v mislih, ampak zelo dvomim, da je on po osamosvojitvi prebral eno samo o njem.

Več pa v Našem komentarju, v torek 21. aprila, ob 14.45, na radiu Ognjišče.

Glede na to, da pri nas nimamo televizije, smo kar dobro obveščeni. Služba na radiu predpostavlja, da si o dogodkih na tekočem. Tako prebiram tiskane in internetne časopise (spremljam tudi kak program nacionalnega radia).
To pišem zato, ker že nekaj dni opažam, kako bliskovito se je novica nekega angleškega TV šova, razširila (tudi) k nam. »Britains Got Talent«. Tretja sezona. 11. aprila je nastopila 47-letna, brezposelna dama nekje iz Škotske in osupnila žirijo in gledalce. Podobno, kot pred tremi leti, prodajalec mobilnih telefonov… Izgledalo je, kot da so v rudniku premoga, med kosi kuriva, (kot se je izrazila žirantka) našli drag kamen. Kljub letom, neuglednemu videzu, naivnim odgovorom, tremi…
Pravzaprav nisem hotel razmišljati o televiziji, zabavnih oddajah ali moči medijev. Vse to so znane dileme, o katerih morda kdaj drugič.
Vprašati sem se hotel, kako lahko nekaj sorazmerno kratkih trenutkov, spremeni usodo človeka. Paul Potts danes seveda ne prodaja več telefonov. Mislim, da tudi Susan Boyle, ne bo več dolgo brezposelna. Bravo zanju! Bravo za oddajo, ki jima je uspela spremeniti življenje.
Ampak kakšen pomen ima to za nas tukaj? Novica se je bliskovito razširila, čeprav sploh ne sodimo v njihovo območje. Kot se mi zdi (lahko se motim), oddaja pri nas sploh ni vidna (razen preko spleta). Anglija je tudi precej oddaljena, res pri nas živi nekaj Angležev, ampak njihov vpliv je majhen. Zakaj torej tak odmev? Morda je to dobro povzel neki Borut na enemu izmed spletnih komentarjev, ko je zapisal, da: 1. nikoli ni prepozno, 2. v življenju ni nič nemogoče in končno 3. ne sodi človeka po videzu. Je to, to? Menimo, da taki skriti talenti živijo tudi tu?
Je torej več kot 20 milijonov klikov za predvajanje posnetka preko spleta, iskanje Pepelke našega časa? Ta je stekleni čeveljček že obula, javno naklonjenost evropskega gledalca, pa si je očitno tudi pridobila. Tudi našo!

Če ti je breme pretežko, pomisli na druge.

Če ti hodiš počasneje, se oni ustavijo.
Če ti oslabiš, oni odnehajo.
Če ti sedeš, oni ležejo.
Če ti dvomiš, oni obupujejo.
Če ti kritiziraš oni rušijo.

Če ti korakaš na čelu, te bodo prehiteli.
Če ti žrtvuješ roko, bodo oni dali življenje.
Če ti moliš, tedaj bodo oni svetniki.
(oratorijska spodbuda)

Približno tri dneve v letu imamo možnost opazovati, kako so se drevesa odela v rumenozeleno barvo. To je tisti čas, ko se gozd prvič v letu, obarva. Prvi listi so skoraj rumeni, iglavci pa še ohranjajo zimsko temnozeleno.

Meni je to najlepši pomladanski prizor. Pogled na hribček, kjer so se olistale prve bukve med smrekami. Tako plastično se razbohotijo, sredi ostalih dreves. Že v treh dneh ta barva izgine, oziroma prepusti mesto, temnozeleni, ki potem kraljuje vse tja do jeseni.
Navadno ta čas nastopi med 27. aprilom in 1. majem. Že kar nekaj časa opazujem ta prizor, zato si vsako leto s fotoaparatom zabeležim ta kratkotrajni pojav.

Letos se je to zgodilo skoraj 14 dni bolj zgodaj. Najprej smo imeli precej hladno zimo s sorazmerno veliko snega in padavin. Nato je sneg na hitro pobralo, temperature so se dvignile in po prvem dežju smo začutili, da je tisto, kar imenujemo pomlad, res blizu. Zdaj ne mislim na meteorološko ali astronomsko pomlad, ampak na trenutek, ko prej mrtva drevesa ožive. Ko vso energijo, ki so jo hranila skozi dolge zimske noči, izbruhnejo skozi majcene, sprva rumene lističe. Pošiljam tak rumeno zeleni pozdrav, vsem ljubiteljem barv, narave in novih sokov, ki so zaokrožili po trdih, starih, deblih dreves.