Danes mi piše kolega, muzejski kustos, s katerim sva skupaj ministrirala, pred leti… in mi čestita za objavo v reviji Svobodna Slovenija. Nisem vedel. »Ja, v Argentini izhajajo,« še doda. »Kar v Cobiss poglej!« Ups, kar sapo mi je zaprlo. Kako je prišel moj komentar o lanski prešpricani obletnici Valentina Vodnika, tja?

Cobiss, vzajemno bibliografsko-kataložno bazo podatkov, ureja NUK in ljudje, ki ustvarjajo v znanstvenih vodah, so tudi karierno odvisni od števila objavljenih člankov. Ostali pa se za to večinoma ne zanimamo, razen če nas takole ne opozorijo nanjo.
Seveda mi radovednost ni dala miru in tole sem na spletu prebral o “Svobodni Sloveniji”. To je osrednji časopis slovenske skupnosti v Argentini... Svobodna Slovenija izhaja kot tednik in danes predstavlja najpopolnejšo vez in kroniko življenja argentinskih Slovencev. Vestno beleži vse družbene in kulturne pa tudi športne dogodke, ter delovanje Domov in organizacij po vsej državi. Ocenjuje knjižne izdaje, koncerte in odrske nastope ter objavlja zanimive intervjuje. Prinaša vesti iz življenja drugih slovenskih skupnosti po svetu. Važno mesto najdejo vedno tudi dogodki v Sloveniji in zamejstvu.
Kakorkoli že, simpatiziram z vsemi, ki so morali po vojni zaradi razmer preko meje. Izgubili so vse, le v srcu so s seboj odnesli duhovno domovino. In v tem duhu vztrajajo še naprej. Hvalevredno. Zato nič ne zamerim, če so si moj komentar izposodili za objavo. Očitno je splet povezal Slovence iz vseh koncev in tako so tudi naleteli na komentar. Seveda pa ne bi bilo nič narobe, če bi se javili, povedali svojo namero in se takole izognili kasnejši (avtorjevi) zadregi. Pa še kontakt bi navezali. No, bomo pa za drugič bolj spretni.

Ja in še tole mi je prišlo na misel. V NUKu so vestno zabeležili članek iz "emigrantske" literature. To so počeli ves čas po vojni, le v izposji do emigranstke literature nisi mogel priti. Manj reda, oz več lukenj pa je pri vpisih v domačih publikacijah. Še danes.

Iz majhnih trenutkov je sestavljeno naše življenje. In če si skušamo te trenutke ožlahtniti, potem so lepi. Na radiu so nas obiskali člani Abrahamove skupine. Vse jih je zanimalo. Kako beremo poročila? Kje imamo spravljeno glasbo? Koliko Slovenije pokrivamo s svojim signalom? Kakšni so naši prostori…? Na vsa ta vprašanja sem jim skušal odgovoriti. Druženje je bilo res prijateljsko in naklonjeno. Táko, ki ti da poleta za naprej. Zato se ob tej priliki zahvaljujem vsem, ki nas kdaj pridejo pogledat, pomolit v našo radijsko kapelo in delit svoja mnenja z našimi. Hvala, tudi to potrebujemo.

Ob koncu, v naši kapeli.

Navadno imamo urnike natančno izdelane. Ko se služba konča, je čas za kosilo, po tem nastopijo različne taksi službe, nakupovanja, ogledi predstav in razstav. Zvečer še razmislek o delu jutri, večer z otroki, uspavanje in nato nekaj strani knjige, ki jo je treba prebrati, ali članek v priljubljeni reviji… Če je popoldan lep, je treba pokositi travnik, opleti vrt in ker so se namnožile uši, skočiti po »nekaj proti ušem«. Ko je potrebno slikati zobe ali oditi k zdravniku, telefoniramo, se dogovorimo za datum, glede na urnik in stvar je urejena. Tako planiramo stvari. Na nek način smo gospodarji svojega časa, na drug način pa njegovi sužnji..
Poznam pa tudi drugačen način planiranja časa. Na otoku. Ladijska povezava z mestom zgodaj zjutraj, povratek zgodaj popoldne. Med izhodiščema prihoda in odhoda ladje iz mesta, je recimo šest ur. In v tem času je treba opraviti nakupe, obiskati zdravnika in nekomu nekaj dostaviti. In se zgodi, da precej piha. Potem ladja tudi ne pelje. Vsi načrti se porušijo. Zato Otočani velikih načrtov niti ne delajo. Če ne bo danes, bo pa jutri. Jutri je še en dan, popolnoma nov, pripravljen na včerajšnje izzive. Ali pa jutrišnje. Če precej piha, se delo ne more opraviti, zato so bolj doma. Grejejo se okoli štedilnika. Bomo pa jutri, ko bo topleje… ali pojutrišnjem. Ker je preko dneva velika vročina, je treba vse delo opraviti zelo zgodaj, ali zelo pozno. Vmes pa je čas za siesto. Kljub temu Otočanov ne morem imenovati zaspancev, saj so vse parcele ograjene z velikanskimi kamnitimi ogradami, ki pričajo o tem, koliko žuljev in znoja je bilo potrebnega, da so kultivirali zemljo, da rodi. Zdravnik je tam dvakrat tedensko in če se ti zgodi kaj hudega, mora priti helikopter. Otrok ni treba nikamor voditi, saj prometa ni, šola ima le dva učenca v osemletki. Nacionalni šport mladine, ki obiskuje šolo v mestu, in se je zbere doma le ob koncih tedna, je posedanje v enemu izmed dveh, treh lokalov. Vsi o vseh, vse vedo. Zanimivo pa je, da je lahko Otok tudi kraj, kjer živiš več dni in tednov in se z znancem sploh ne srečaš, sploh če se nočeš… V edini trgovini imajo vse, ampak brez izbire. Eno vrsto kruha, eno vrsto barve za zaščito čolna, eno vrsto kave, v dveh različnih količinah. Toda ko se navadiš, ugotoviš, da več pravzaprav ne potrebuješ. Če pa, ti je pot v mesto, zgodaj zjutraj, na voljo. In tako vsak nov dan.

In zdaj vprašanje: kdaj si bolj gospodar svojega časa in kdaj bolj njegov suženj? Kje imaš bolje razporejen čas? In kje imaš od časa, ki ti je dan, več? Je to sploh pravo vprašanje? Imeti več od časa? Ali od življenja?

19. maja 1900 se je v Vrbi na Gorenjskem rodil nadškof Anton Vovk. Dr. France Bučar je ob izidu knjige V spomin in opomin, ki opisuje zaslišanja Antona Vovka pred nekdanjo oblastjo, zapisal:
“Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem, da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko delovali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi oseben zgled. Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu potrebno postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik!”
Škof Vovk pravega spomenika (še) nima. Majhnega mu bomo postavili v jutranjem programu njegovega rojstnega dne.

Včeraj ni bilo zapisa, kar ni moja navada. Ampak svoje prste vmes je imela »višja« sila. To je bil vikend, ki ga bom skušal čimprej pozabiti. Maraton Radenci, trasa 21 km. Na start sva šla skupaj z Markom.

Vse skupaj se je dobro začelo. Držal sem tempo, ki ga običajno tečem, nekaj več kot 5 min za km. Opazil sem, da sem se pri približno 6. km nehal znojiti, kar se mi je sicer zdelo čudno, glede na to, da je sonce prav nesramno žgalo. Ura je tekla proti enajsti. Zdelo se mi je, da se ob progi dovolj krepčam s pijačo, ampak očitno ni bilo tako. Na uri sem še opazil čas 1.34 in zadnjih pet km do cilja… ko me je zmanjkalo. Od tam naprej se ne spominjam ničesar več, do zdravniškega šotora, kjer sem najprej hotel vstati in končati maraton. Pa mi niso dovolili (hvala Bogu). Noč in del nedelje sem preživel na opazovanju v bolnišnici v Murski Soboti. Diagnoza: dehidracija. Danes se je vse spet sestavilo skupaj (krvna slika, sladkorji…) in odpustili so me. Izvedel sem, da so sicer reševalci imeli včeraj, kar nekaj dela.
Zanimivo, kako deluje telo. Razen nekih zelo morastih sanj, se ne spominjam ničesar. Ne tega kje me je zmanjkalo, občutil nisem nobene slabosti, tudi posebno utrujen se nisem počutil… Spomina pa ni. Kot bi se izbrisal. Ne vem kako dolgo je trajalo...
Še nekaj sem opazil. Vedno sem treniral pozno popoldne, zgodaj zjutraj ali celo ponoči. In zato sončne pripeke (bilo je 26 stopinj, brez vetra in sence), na tak način, nisem skusil. To se mi je poznalo.
Lahko bi napisal, več sreče prihodnjič, pa bom raje bolj previden in o tekaški prihodnosti zaenkrat ne bom razmišljal…