Razporejanje časa
Navadno imamo urnike natančno izdelane. Ko se služba konča, je čas za kosilo, po tem nastopijo različne taksi službe, nakupovanja, ogledi predstav in razstav. Zvečer še razmislek o delu jutri, večer z otroki, uspavanje in nato nekaj strani knjige, ki jo je treba prebrati, ali članek v priljubljeni reviji… Če je popoldan lep, je treba pokositi travnik, opleti vrt in ker so se namnožile uši, skočiti po »nekaj proti ušem«. Ko je potrebno slikati zobe ali oditi k zdravniku, telefoniramo, se dogovorimo za datum, glede na urnik in stvar je urejena. Tako planiramo stvari. Na nek način smo gospodarji svojega časa, na drug način pa njegovi sužnji..
Poznam pa tudi drugačen način planiranja časa. Na otoku. Ladijska povezava z mestom zgodaj zjutraj, povratek zgodaj popoldne. Med izhodiščema prihoda in odhoda ladje iz mesta, je recimo šest ur. In v tem času je treba opraviti nakupe, obiskati zdravnika in nekomu nekaj dostaviti. In se zgodi, da precej piha. Potem ladja tudi ne pelje. Vsi načrti se porušijo. Zato Otočani velikih načrtov niti ne delajo. Če ne bo danes, bo pa jutri. Jutri je še en dan, popolnoma nov, pripravljen na včerajšnje izzive. Ali pa jutrišnje. Če precej piha, se delo ne more opraviti, zato so bolj doma. Grejejo se okoli štedilnika. Bomo pa jutri, ko bo topleje… ali pojutrišnjem. Ker je preko dneva velika vročina, je treba vse delo opraviti zelo zgodaj, ali zelo pozno. Vmes pa je čas za siesto. Kljub temu Otočanov ne morem imenovati zaspancev, saj so vse parcele ograjene z velikanskimi kamnitimi ogradami, ki pričajo o tem, koliko žuljev in znoja je bilo potrebnega, da so kultivirali zemljo, da rodi. Zdravnik je tam dvakrat tedensko in če se ti zgodi kaj hudega, mora priti helikopter. Otrok ni treba nikamor voditi, saj prometa ni, šola ima le dva učenca v osemletki. Nacionalni šport mladine, ki obiskuje šolo v mestu, in se je zbere doma le ob koncih tedna, je posedanje v enemu izmed dveh, treh lokalov. Vsi o vseh, vse vedo. Zanimivo pa je, da je lahko Otok tudi kraj, kjer živiš več dni in tednov in se z znancem sploh ne srečaš, sploh če se nočeš… V edini trgovini imajo vse, ampak brez izbire. Eno vrsto kruha, eno vrsto barve za zaščito čolna, eno vrsto kave, v dveh različnih količinah. Toda ko se navadiš, ugotoviš, da več pravzaprav ne potrebuješ. Če pa, ti je pot v mesto, zgodaj zjutraj, na voljo. In tako vsak nov dan.
In zdaj vprašanje: kdaj si bolj gospodar svojega časa in kdaj bolj njegov suženj? Kje imaš bolje razporejen čas? In kje imaš od časa, ki ti je dan, več? Je to sploh pravo vprašanje? Imeti več od časa? Ali od življenja?
No feedback yet
Form is loading...