Včeraj ni bilo zapisa, kar ni moja navada. Ampak svoje prste vmes je imela »višja« sila. To je bil vikend, ki ga bom skušal čimprej pozabiti. Maraton Radenci, trasa 21 km. Na start sva šla skupaj z Markom.

Vse skupaj se je dobro začelo. Držal sem tempo, ki ga običajno tečem, nekaj več kot 5 min za km. Opazil sem, da sem se pri približno 6. km nehal znojiti, kar se mi je sicer zdelo čudno, glede na to, da je sonce prav nesramno žgalo. Ura je tekla proti enajsti. Zdelo se mi je, da se ob progi dovolj krepčam s pijačo, ampak očitno ni bilo tako. Na uri sem še opazil čas 1.34 in zadnjih pet km do cilja… ko me je zmanjkalo. Od tam naprej se ne spominjam ničesar več, do zdravniškega šotora, kjer sem najprej hotel vstati in končati maraton. Pa mi niso dovolili (hvala Bogu). Noč in del nedelje sem preživel na opazovanju v bolnišnici v Murski Soboti. Diagnoza: dehidracija. Danes se je vse spet sestavilo skupaj (krvna slika, sladkorji…) in odpustili so me. Izvedel sem, da so sicer reševalci imeli včeraj, kar nekaj dela.
Zanimivo, kako deluje telo. Razen nekih zelo morastih sanj, se ne spominjam ničesar. Ne tega kje me je zmanjkalo, občutil nisem nobene slabosti, tudi posebno utrujen se nisem počutil… Spomina pa ni. Kot bi se izbrisal. Ne vem kako dolgo je trajalo...
Še nekaj sem opazil. Vedno sem treniral pozno popoldne, zgodaj zjutraj ali celo ponoči. In zato sončne pripeke (bilo je 26 stopinj, brez vetra in sence), na tak način, nisem skusil. To se mi je poznalo.
Lahko bi napisal, več sreče prihodnjič, pa bom raje bolj previden in o tekaški prihodnosti zaenkrat ne bom razmišljal…